Otoki časa privilegirajo minljivost, organskost in posledično obrabljenost nad zamenljivost, storilnost in razpoložljivost.
...
OTOKI ČASA
Slika ne nastane v hipu kot fotografija, ne podaja gibanja podob kot film. Njena zgodovina je dolga. Slike so s prikazovanjem zgodovine zgodovino soustvarjale, digitalni mediji so zgodovino odpravili. V informacijski dobi je vse razpoložljivo in dosegljivo v trenutku in v trenutku pozabljeno. Ta časovnost nima preteklosti, prihodnosti, smisla, identitete, zgodovine. Zanikuje telesne aspekte časovnosti, saj staranje dojema kot okvarjenost. V prejšnjih ciklih je bilo slikarstvo formalno aktualizirano (Območja intime, Trg za skupnost) z umeščanjem informacijskih elementov v kompozicije. V Otokih časa so iz procesa slikanja namerno odstranjeni elementi, ki so značilni za informacijsko hipnost in razpoložljivost (slikanje pri umetni svetlobi, po fotografski predlogi, kolažiranje).
Za slikanje je ključna slikarjeva veščina, ki je posledica dolgotrajnega urjenja, shranjenega v telesnem spominu. Posledično je slikanje prepleteno s telesnostjo, odraža biološki čas. Ta je cikličen, poteka v intervalih dneva, noči, spanja, prehranjevanja. Hkrati je tudi linearen, saj potekajo ti cikli v obdobju od rojstva do smrti. Otoki časa so nastajali ob dnevni svetlobi, tihožitja po predlogi, krajine na prostem, kar je poudarilo neposrednost čutnih zaznav.
Na ta način cikel odslikava vsebine narcizma, odtujenosti, ekološke krize, zamegljene meje med realnostjo in iluzijo. Tihožitja se ikonografsko naslanjajo na univerzalno simboliko predmetov in rastlin. Narcise izžarevajo potratno lepoto samoljubja, kopriva trdoživost, trn bolečino.
Rastline in dotrajani predmeti kažejo intimno dinamiko časa z gubami, razpokami, hrapavostjo. Obkoljeni so z materiali, ki ne kažejo obrabe. Plastika, krom, zrcala so materiali sodobnosti, ki so degradirali minljivost v obrabljenost. V duhu digitalnosti z odsevi zrcalijo, reproducirajo organske oblike, ne razkrivajo pa ničesar o lastni strukturi, pogled zaustavijo na površini in ga odbijejo nazaj. To odraža slika Jabolka ni, kjer so gube jabolka soočene z nepropustnostjo keramičnega jabolka, nato pa se izgubijo v labirintih zrcalnega ozadja. Minljivost organskega izgine v odsevih neorganskih površin. Plastika nadomesti zemljo, krompir in kruh rasteta iz plastične embalaže (Kruh in plastika, Kje je zemlja?). Vseprisotna plastika kaže identitetno in ekološko krizo. V Starih poteh dotrajana obutev hrani spomine na prehojene poti.
Otoki časa privilegirajo minljivost, organskost in posledično obrabljenost nad zamenljivost, storilnost in razpoložljivost. Pred stoletjem in pol so impresionisti pod milim nebom našli vsebine, ki so zamenjale teološke motive. V informacijskem 21. stoletju je slikanje na prostem mogoče še bolj ekscentrično, kot je bilo na začetku modernizma.
Igor Papež