Akademski slikar, mag. Drago Mom, gledalca ujame že ob vstopu v galerijo in ga napelje k iskanju odgovorov, to pa doseže na nevsiljiv, resda nekoliko nepričakovan, a po svoje humoren način.
.
Galerija Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine je ponovno odprla prostor za novo razstavno dogajanje z razstavo slik akademskega slikarja Draga Moma.
Obiskovalec bo ob vstopu v prostor morda rekel, da je to prav tisto, kar je potreboval po dveh napornih letih nelagodja, ki se je vanj naselilo zaradi pandemije in z njo povezanih ukrepov: slike Draga Moma učinkujejo sveže, spontano in celo malce nagajivo. K temu vtisu pripomore že nenavadna razporeditev del po prostoru galerije, kjer so tista abstraktnejša in likovno bolj ambiciozna obešena na stene, druga, ki se v svoji figuralnosti zdijo iz nekega »drugega štosa«, pa prislonjena po kotih. Vtis je, da smo vstopili v prostor, kjer se razstava še postavlja in ureja, kjer se še odloča, kaj bo na razstavi ostalo in kaj ne. Avtor gledalca nemudoma zvabi k razmisleku o prostoru, k vprašanjem o slikarjevih namenih ter ga celo napelje na željo, da bi sam kaj preuredil, umaknil ali prestavil. Mom torej gledalca ujame že ob vstopu v galerijo in ga napelje k iskanju odgovorov, to pa doseže na nevsiljiv, resda nekoliko nepričakovan, a po svoje humoren način.
Podobno počne tudi s slikami, ki se izmikajo jasni opredelitvi, ali gre za poliptihe (likovna dela sestavljena iz več slik), za objekte (dela, kjer slike preidejo v prostorske formulacije) ali »le« za slike neobičajnih oblik. Večja dela namreč sestavlja eno ali več spojenih platen, ki so jim ob robovih dodani elementi iz lesa ali gume in se tako iz pravokotnih oblik razlezejo v nazobčane ali zašiljene. Lesene oblike so verjetno izrezane iz delov stavbnega pohištva ali pa gre za najdene ostanke (objets trouvés), ki v slike vnesejo lastno zgodovino – strategija, ki jo poznamo iz pionirskih časov kolaža ter asemblaža in se je v umetnosti preteklega stoletja izkazala kot pomemben člen k drugačnemu branju in razumevanju likovnih del. V delih Draga Moma je nekaj dadaistične negacije elitizma umetnosti – njegove slike so namerno poudarjeno grobe, na videz stihijske in nedodelane – vendar ne v smislu družbene kritike, ampak predvsem z namenom poudariti izrazno, ekspresivno plat podobe. Gesta je spontana in osmišljena, obenem izraz notranje nuje in likovne občutljivosti. Po eni strani se zdijo slike, predvsem veliko rdeče platno, izraz umetnikovih stisk, a so po drugi plati likovno igrive in mestoma, npr. z diskretno uporabo zlate in srebrne, že kar zafrkljive. Zdi se, da Mom z vsakim delom in s postavitvijo kot celoto preizkuša gibčnost gledalčeve misli. Vabi ga v igro, ki se zdi na prvi pogled otroško nedolžna, a je lahko tudi neprijetna in boleča. Gledalcu je prepuščeno, ali bo npr. ponavljajoče oblike zašiljenih elips razumel v smislu gotske božje transcendence ali kot stilizirano podobo vagine ali pa kot likovni element, ki predstavlja abstraktno danost v službi skladne likovne podobe.
akad. slikar Janez Zalaznik