Cikel Martine Hegediš lahko povežemo z iskanjem trenutkov in proučevanjem svetlobnih učinkov, s pointilizmom, z močnimi barvami in ekspresionizmom, z abstraktnim slikarstvom. Slikarka seveda črpa navdih iz preteklosti, vendar pa tehnično znanje in poznavanje preteklih obdobij prepričljivo integrira v sodobne in sveže celote.
MARTINA HEGEDIŠ
Umetnica in zavedna Novomeščanka je na slikarsko pot stopila nekoliko kasneje, kot je to običajno. Najprej je diplomirala na Naravoslovno tehnični fakulteti, smer Oblikovanje tekstilij in oblačil. Leta 2010 je magistrirala na Likovni akademiji v Ljubljani z magistrsko nalogo Kulturni vplivi na vizualno podobo človeka, nato je opravila andragoško pedagoško specializacijo na Filozofski fakulteti in leta 2015 magistrirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer likovna pedagogika, z magistrsko nalogo Odnos med obliko in barvo v abstraktnem likovnem izražanju. Tisti, ki spremljajo njeno umetniško pot že nekaj časa, so prav gotovo opazili cikla Ljudstva sveta ter Miti in legende, na katerih je raziskovala slovensko tradicijo ter oblačilno kulturo ljudstev po svetu. Nastali so tudi številni portreti, grafike … Tokrat se javnosti predstavlja z vedutami Novega mesta.
Upodobitev krajine je stalna preokupacija umetnikov od stenskih poslikav na Kreti pred 3500 leti, prizorov iz antičnih Pompejev in kitajskih risb s tušem. Resnično pa se je ta zvrst osamosvojila šele z renesanso; nekoč smo za prvega krajinarja imenovali Albrechta Altdorferja (1480–1538). Tudi vedutne upodobitve Novega mesta same po sebi ne predstavljajo nič novega; poznamo jih že vsaj iz 17. stoletja, virtuoz vizualnega čaščenja mesta pa je bil prav gotovo Vladimir Lamut. V dobi umetne inteligence in virtualne resničnosti, kjer se s pomočjo očal lahko z vsemi čuti preselimo na želeno lokacijo, se je vloga umetnosti, posledično pa tudi vloga krajine v njej spremenila. Že dolgo ne gre več za topografsko natančnost ali romantiziranje, impresijo ali emocionalnost, krajina je v umetnosti postala nosilec sodobnih družbenih tem.
Martina Hegediš mi je ob srečanju pripovedovala, da je z ustvarjanjem cikla Moje mesto Novo mesto pričela leta 2020, ko se je s fotoaparatom sprehajala po Ragovem logu, ob obali Krke in po mestu. Čas izolacije, fizične ločenosti od soljudi in zapovedanih prostorskih omejitev oz. čas, ko smo medsebojne stike ohranjali preko medijev in družbenih omrežij, je njeno ustvarjanje napojil in prerodil.
Prav gotovo so sprehodi v zelenju zanjo polni čuječnosti in meditacije. Kontemplativno, sproščujoče in spiritualnosti polno pa je tudi njeno ustvarjanje v ateljeju. Njen cikel lahko povežemo z iskanjem trenutkov in proučevanjem svetlobnih učinkov, s pointilizmom, z močnimi barvami in ekspresionizmom, z abstraktnim slikarstvom. Slikarka seveda črpa navdih iz preteklosti, vendar pa tehnično znanje in poznavanje preteklih obdobij prepričljivo integrira v sodobne in sveže celote.
Drugi pol ustvarjalnosti Martine Hegediš je njeno mentorsko oz. pedagoško delo. Že več kot desetletje svoje znanje velikodušno deli nadobudnim ustvarjalcem različnih generacij. Pod njenim vodstvom udeleženci izobraževanj spoznavajo osnovne slikarske tehnike, ustvarjajo v naravi in rišejo tudi po živem modelu. Predvsem slikarsko spoznavanje anatomije telesa na živem modelu je pri pouku izven akademije redkost, zato Martinine delavnice radi obiskujejo tudi bolj izkušeni ustvarjalci.