Pia Jovanovič
ABSCIZIJA
Gimnazija Novo mesto: ITS Gledališče in Gimnazijska gledališka skupina Goga
režija: Pia Jovanovič / scenografija: Nika Novak, Ema Kastrevc, Maja Bobnar, Daša Drašler / izbor glasbe: Tinkara Medle, Mija Pavlin (Sia – Titanium; Ariana Grande – God is awoman; Ola Gjeilo – Still, Aeron) / montaža zvoka: Tinkara Medleluč, Eva Podkrižnik / koreografija: Tinkara Medle, Brina Luzar / fotografija: Gal Krhin / oblikovanje vizualij: Anja Tomanič, Lana Ocvirk / mentorji: Tomaž Koncilija, Marko Kastelic, Rosana Špelić / produkcija: Gimnazija Novo mesto, ITS gledališče in gimnazijska gledališka skupina Goga
Predstavo so omogočili: Mestna občina Novo mesto, Kulturni center Janeza Trdine, Javni sklad za kulturne dejavnosti Novo mesto, mladinski klub
abscizija – (sam. ž. sp.) odpadanje listov, cvetov, plodov z rastline zaradi nastanka ločitvenega tkiva, ki ga sproža staranje, stres ali zrelost
Abscizija temelji na teoriji »pregleda življenja«. Nekateri znanstveniki namreč trdijo, da možgani po fizični smrti telesa ostanejo aktivni še nekaj minut, približno sedem. Kljub temu, da ni mogoče z gotovostjo trditi, kaj se v teh sedmih minutah dogaja, obstaja prepričanje, da se preminula oseba spominja najlepših trenutkov svojega življenja. Teorija je v predstavi prikazana preko namišljenega prostora, prehajalnice (prehajanje + čakalnica), v kateri se nahaja receptorka Žip, in preko protagonistke, dijakinje Naje, ki se zaradi skrivnostnih in nedoločenih okoliščin znajde v prehajalnici.
***
V prvem prizoru spremljamo glavno protagonistko, dijakinjo Najo, ki se znajde v nenavadnem okolju, nekakšni čakalnici – izkaže se, da je to PREHAJALNICA št. X, neke vrste »čakalnica« za »duše«, ki prehajajo iz zemeljskega v pozemeljsko življenje. Pred dokončnim odhodom v onostranstvo, torej v pozabo, je Naji ponujena možnost, da si še enkrat ogleda svoje življenje, kar seveda izkoristi, in nato v drami spremljamo zadnje tedne njene življenjske zgodbe. Naja je članica gimnazijske hip-hop plesne skupine, ki se pod mentorstvom svoje profesorice za šport pripravlja na plesno tekmovanje. Med članicami skupine se zapletajo in razpletajo različni odnosi, konflikti in prijateljstva, ki se širijo tudi v družinsko sfero, in jih spremljajo bolj ali manj poglobljeni dialogi in polilogi. Na trenutke so ti tudi smešni (besedna komika), seveda pa prevladuje resna atmosfera, zlasti tudi v poglobljenih, mladostniško usodnih dialogih med osrednjimi liki – o smislu umetnosti, življenja in smrti, medsebojnih odnosov, ljubezni, družini itd.
Dogajanje se začne zapletati, ko Naja spozna, da izgublja sluh, ko začne skrivaj uporabljati slušni aparat in na koncu ne more več slediti plesu, ker enostavno ne sliši več ritma in glasbe. Nato umre – nepojasnjeno in brez posebnega razloga – prav ta naključnost se zdi avtorici ključna za sporočilnost drame. Tako pač umiramo ljudje. Včasih oz. pogosto nenapovedano in brez razloga. V nadaljevanju drame pa Naja iz onostranstva (prehajalnice) spremlja, kako so se na njen odhod odzvale njene prijateljice – soplesalke, kako jih bremeni krivda, kako se rušijo in znova vzpostavljajo vezi med njimi.