Razstavlja 21 od 26 uradno vpisanih sošolcev, to so Aleksič Vojko, Černič Pretnar Mojca, De Gleria Blaž, Demšar Danijel, Dimovski Boge, Gorenec Bojan, Konec Alojz, Kosmač Stane, Kumprej Benjamin, Madžarac Nada, Makuc Semion Miladi, Mandić Dušan, Metlikovič Matej, Mihelič Igor, Nikolov Dimče, Pavlovič Boro, Praprotnik Janez, Premoša Ignac, Sotler Aleš, Špenko Tanja, Ulrih Vasja.
Razstava ALUmni 1974–1978.2024 obeležuje petdeset let določene likovne generacije ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Poskuša dokumentirati in prikazati osebne avtorske dosežke, generacijski karierni domet in ustvarjalno univerzitetno legitimacijo slikarske, grafične, restavratorske in kiparske smeri Akademije dotičnega časa. Prisotna je večina ustvarjalcev, ki so tvorili študijsko skupino v vpisnem letu 1974–1975. Dela so izbrali avtorji sami. Celotni prikaz je omejen na ustvarjalno razsežnost, torej izključno risbe, slike, grafike in kipi. Razstava tako ponuja celovit vpogled na neko obdobje slovenske umetnosti. Predstavlja poskus umetnostnozgodovinskega pregleda pomembnega segmenta sodobnega časovnega preseka in izhodišče razmišljanja o obdobju, umetnosti in avtorjih. Hkrati pa je razstava vzporednica srečanju in soočenju zrelih avtorjev okroglih petdeset let po vpisu na ALU.
(Koprodukcija: DLUD, Galerija Kocka)
***
Deja Bečaj: ALUmni 1974–1978
Na razstavi ALUmni se predstavlja enaindvajseterica diplomantov Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, ki letos praznuje 50. obletnico svojega začetka študija. Slikarska, grafična in kiparska dela, ki so jih avtorji in avtorice uvrstili na razstavo, so nastajala vse od konca osemdesetih let do danes, zato je izbor izredno eklektičen in težko govorimo o rdeči niti, ki bi povezovala vse predstavljene. Kljub heterogenosti tako razstavnih del kakor tudi njihovih kasnejših poklicnih poti, avtorice in avtorje povezujeta skupen prostor in čas študija v sedemdesetih letih.
O sedemdesetih se sicer piše kot o dobi umetniške krize oz. izčrpanosti v slovenski umetnosti po »bumu« izraznih inovacij v šestdesetih letih. Razloge za to lahko pripišemo ekonomski krizi in družbenim ter političnim napetostim v Jugoslaviji. Slednje se je na področju umetnosti odražalo skozi kontrolo države nad kulturnimi institucijami, kar je prispevalo k enoviti estetiki, zastopani na razstavah. Porajati so se začela celo vprašanja o koncu slikarstva kot medija nasploh, ki jih je zanetilo uveljavljanje konceptualizma, pri nas začenši s Skupino OHO konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slikarstvo je novo življenje dobilo leta 1976, ko so Andraž Šalamun, Tugo Šušnik in Tomo Podgornik z razstavo v Moderni galeriji prekinili s tradicijo evropskih zgledov oz. evropske tradicije »liričnega« abstraktnega slikarstva in za zgled vzeli ameriško fundamentalno oz. primarno slikarstvo. S poudarkom na materialnosti fizičnega likovnega dela so se zoperstavili dominanci konceptualizma in z razstavo bistveno zaznamovali domačo likovno produkcijo za naslednjih slabih pet let.
To je le nekaj točk, ki so do neke mere nedvomno vplivale na oblikovanje ustvarjalne identitete razstavljavcev in razstavljavk. Študijska leta so tako nudila podlago, ki so jo uporabili za nadaljnje izpopolnjevanje in razvijanje lastnih slogov. Za to so v veliki meri zaslužni profesorji, ki so v tem obdobju poučevali na Akademiji. Velika imena slovenskega modernizma, kot so Zdenko Kalin, Drago Tršar, Slavko Tihec, Štefan Planinc, Milan Butina, Janez Bernik in Marjan Pogačnik, so skrbela za prenos tehničnih znanj in visok standard diplomantov, kot raziskovalci, ustvarjalci in mnogi pionirji na svojih področjih pa so bili vzor mladim in so jih vzpodbujali k inovativnosti ter eksperimentiranju znotraj uveljavljenih medijev. Kljub naklonjenosti k razvijanju novega se je med staro in mlado generacijo kmalu pokazal razkol. Moderniste z njihovim idealiziranim pogledom na umetnost in njeno vlogo v družbi ter vztrajanjem v tradicionalnih umetniških sredstvih so mladi doživljali kot nazadnjaške – tako kot že tolikokrat poprej in kasneje. Ustaljenim praksam so nasprotovali z vnašanjem kritike, samorefleksije, ironije in humorja v dela ter sprejeli vdor novih medijev in tehnologije v ustvarjalno polje, po čemer so kasneje posegali tudi nekateri umetniki, zastopani na razstavi ALUmni.
Na sedemdeseta umetnostna zgodovina gleda kot na prehodno obdobje, ko se začnejo izoblikovati postavke postmodernizma, ki polno zaživi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se na umetniški sceni pozicionirali tudi alumni. Ob prvem pogledu na razstavljena dela najdemo več paralel z deli njihovih profesorjev, ki so se profilirali prav v času študija generacije 1974–1978. O močnejši povezavi z modernistično tradicijo pričajo tudi slike, ki citirajo določene elemente znanih del, in umetnike, kot so Pablo Picasso, Kazimir Malevič in Yves Klein, celo navajajo v naslovih. Ravno citiranje in reinterpretacija pa sta podstati postmodernizma, ki vzpostavlja nov odnos do preteklosti.