Arhetipi, bistva našega bivanja, ki so neopredeljiva z umom, se ob izrekanju nujno odenejo v simbole, da bi nam bili dojemljivi. Ob tem pa zapadejo procesu banalizacije. Bistvo s časom izgine, ostane le prazna lupina podobe.
***
Zgodba gre tako:
Bilo je dekle, ki je bilo prelepo.
Za to jo je kaznovala ljubosumna boginja in Psihe se ji je morala žrtvovati s skokom s pečine.
Bil je zaljubljeni Eros, ki jo je na krilih Zefirja rešil. Obličja svojega rešitelja ni smela ugledati niti, ko je postal njen ljubimec. Vsako noč se je v čisti temi prikradel k njej in njegov dotik je bilo vse, kar je poznala.
Blažene noči sta prekinili zavistni Psihini sestri.
Ljubiš se s pošastjo, sta dejali.
Prižgi svetilko.
Vzemi nož.
Zakolji stvora.
In Psihe je storila tako.
A v luči je namesto pošasti ugledala prelepo obličje svojega božanskega ljubimca. Nož ji je zastal. Eros ga je ugledal in strtega srca z enim zamahom kril zapustil nezaupljivo dekle.
Psihe se je želela ubiti.
Rešila jo je voda, ki jo je ustavila in dejala:
»Psihe, pojdi do Venere in opravi, kar ti bo naložila, da pridobiš nazaj ljubezen njenega sina.«
(Psihe je morala ločiti zrno od plev. V obupu je zajokala, a so ji pomagale pridne mravljice.)
(Psihe je potrpežljivo počakala, da so ovni zaspali in je lahko pridobila njihovo zlato runo.)
(Psihe je orel pomagal in jo ponesel do vode življenja.)
(Psihe je z nasveti stolpa odšla v podzemni svet mrtvih in od tam prinesla šatuljo z lepoto.)
Tedaj si je poželela le malo te lepote, ki bi jo morala predati Veneri. Le malo, da bi bila vredna svojega božanskega ljubimca.
V šatulji je bil namesto lepote spanec.
Speče dekle je rešil usmiljeni Eros, ki jo je odnesel v nebeško domovanje.
Tam sta kot bogova bivala še mnoga leta in rodila se jima je hči z imenom Radost.
To je bila zgodba. To je bila ena od zgodb.
Starodavna zgodba, ki se je prenašala od ust do ust in vsaka usta so jo oblikovala po svoji podobi.
Ko se je prof. dr. Kiki Klimt že dve leti tega na umetniški rezidenci v Grčiji lotila njene upodobitve kot raziskave mita z napotki odraščajočim ženskam, ji je postalo jasno, da tu nekaj ni na mestu. Podoba, ki je zrla s portretov, je bila prav ta, prežvečena in zastrta. Kar pred stvaritvijo slik ni bilo razvidno, je bilo zdaj jasno kot beli dan: Psihe se je za greha svoje lepote in nezaupljivosti lahko odkupila le s tem, da je bila pridna, skromna in potrpežljiva – le tako je pridobila odpuščanje ljubimca, da jo je rešil, in njegovo rešitev je nemočna potrebovala.
Tako je bilo jasno, da se projekt ni končal z odhodom iz Grčije. Niti približno – šele začel se je. Pred dr. Klimt je stala uganka: izrazito patriarhalna narativa in vprašanje, kaj se skriva pod njo.
Razvozlati se je je lotila z vizualnim projektom, ki pa ni nič manj sistematičen kot kako znanstveno delo. Kot je zapisala: »Celo mnogi strokovnjaki, ki se udejstvujejo v svetu vizualne ustvarjalnosti, ne priznavajo slikarstva kot intelektualnega dela. Še manj jih zares pozna natančni likovni jezik – večina dojema slikarstvo kot intuitivno, naključno udejstvovanje, ki je produkt subjektivnih čustev, izlitih na platno. Slikanje ni psihoterapija ali sprostitev po napornem delovnem dnevu. Slikanje je izrekanje v natančnem jeziku. Če umetnik pozna svoj jezik, je ta nesporen in objektiven. Tako likovni jezik kot položaj žensk sta še zmeraj vse preveč marginalizirana v sodobni družbi in zavita v tisoče papirjev in pentelj. Želim ju povezati in spremeniti dojemanje obeh; slikarjev in žensk.«
Njen princip sestoji iz združevanja več kot tridesetletnega študija vizualnega jezika, filozofije, mitologije, psihologije in sodobne znanosti. Za vsako posamezno sliko stoji natančna shema kompozicije in barv, ki temelji na pitagorejski geometriji, kemiji, matematiki in njenih lastnih spoznanjih. Pristop je prilagojen vsaki seriji slik, vedno pa sledi quadriviliumu, temelju lepih umetnosti v stari Grčiji. Sestoji iz štirih konceptov: števila in vizualni elementi, geometrijski elementi, barve in poteza. Število in geometrija sta v srčiki slehernega izmed njih. Proces priprave je mnogokrat bolj dolgotrajen kot samo slikanje in nič manj pomemben. Za vprašanjem, kako naslikati, se namreč skrivata vprašanji, kaj in zakaj, in prav tu se porajajo spoznanja.
Tehnika slikanja ni nič manj vestno premišljena in izpiljena kot ves predhodni proces. Po letih študija da Vincijeve tehnike sfumato jo je dr. Klimt nadgradila in poimenovala slikanje s svetlobo. Lazurno nanašanje barv ustvari podobo, ki zaradi barvnih meglic pridobi prostorsko dimenzijo.
Celoten sistem temelji na Heglovi dialektiki – zaradi njene jasnosti in sistematične nravi, ki pritiče kompleksnemu sistemu dela. Hkrati pa dr. Klimt tako kot Hegel, ki v Fenomenologiji duha prehaja od posameznega k občemu, s projektom išče tisto obče mita. Vsaka serija slik predstavlja en korak v dialektičnem procesu; začne se z tezo, ki ji nasprotuje antiteza, združujeta pa se v sintezi, ki odpre pot za naslednjo tezo. Serije dialektiki ne sledijo le konceptualno, temveč tudi vizualno.
Ob začetku dialektičnega procesa ne dr. Klimt ne jaz, ki sem mu imela čast prisostvovati, nisva vedeli, kam bo pot peljala in kako se bo zaključila. In še ni zaključena, se pa svitajo obronki sinteze. Kar se je začelo kot izraz konfliktnih konceptov narekujočega mita – patriarhalna in feministična narativa, new age in 'girlboss' narativa – se je na neki točki in v neki drugi sintezi vseh konceptov popolnoma otreslo. Bistvena ni bila več predstavitev idej, temveč iskanje, ki je tolikanj bolj zanimivo, ker za razliko od prvega pri tem nikdar ne veš, kje boš pristal in kaj našel. Jasno pa je, da gre za iskanje nje. Ona, Psihe, je vedno bolj oseba in manj zgolj persona. Kot so bile konceptu podrejene slike, mu je bila podrejena tudi ona – sleherni ideji, kaj naj bi ženska bila: lepa, pridna, emancipirana, spiritualna, feministična, poslovna, samostojna – in namesto, da bi bivala, je pasivno poosebljala koncept. Ko pa smo koncepte odstranili, se je v nas zazrla živa oseba. Vedno bolj ločena od njene popolnoma pasivne vloge v prvotnem mitu ni aktivna le v svojih dejanjih v zgodbi sami, podvržena ni niti našim idejam. Namesto, da bi narekovali njeno podobo, nam ona narekuje naše iskanje.
Kot je zapisal C. G. Jung:
»Modrost in norost se v vilinskem bitju ne le kažeta kot eno in isto, temveč tudi sta eno in isto, dokler ju predstavlja anima. Življenje je noro in pomenljivo. In ko se prvemu ne smejemo in ko o drugem ne špekuliramo, je življenje banalno; tedaj ima vse najmanjšo razsežnost. Tedaj imamo le mali smisel in mali nesmisel. V bistvu je vse brez kakršnegakoli pomena, kajti ko še ni bilo razmišljajočih ljudi, tudi ni bilo nikogar, ki bi razlagal te pojave. Razlaganje je potrebno le nekomu, ki ne razume. Pomen ima samo to, kar je nerazumljivo. Človek se je prebudil v svetu, ki ga ni razumel, in zato ga je poskušal razlagati.«
Psihe, ki nas vabi k iskanju, je tisto, kar njeno ime pomeni; anima, duša. Tako tudi Eros ni več njen božanski ljubimec. V svetu arhetipov, v katerega vstopimo, ko se potopimo izza površinskih, banalnih podob simbolov, je Eros življenje. Arhetipi, bistva našega bivanja, ki so neopredeljiva z umom, se ob izrekanju nujno odenejo v simbole, da bi nam bili dojemljivi. Ob tem pa zapadejo procesu banalizacije. Bistvo s časom izgine, ostane le prazna lupina podobe. Prav to se je zgodilo naši zgodbi.
Nazaj do bistva mita o Psihe in Erosu smo lahko prišli z Heglovo dialektiko, saj je ta tako kot Jung iskal tisto presežno, tisto izza. Nemoč je trditi o popolni zvestobi teoriji kateregakoli izmed njiju, konec koncev pa to ni bil namen projekta. Teorija, tako kot koncept, služi kot metoda kreacije – oporna bergla, s katero lahko začnemo žonglirati, če nas je pač volja.
Zigi Omerzel
(Zigi Omerzel je študentka filozofije, prejemnica zlatega priznanja na državnem tekmovanju v pisanju filozofskega eseja in udeleženka svetovne filozofske olimpijade v letu 2023. Je tudi hči avtorice razstave.)