MLADI SLOVENSKI REŽISER, NAVDIHNJEN Z GOLIMI V SEDLU, JE POSNEL NOSTALGIČNO ZGODBO O DVEH PRIJATELJIH, KI SE PODATA NA CESTO V ISKANJU SVOBODE, LJUBEZNI IN SAMIH SEBE. NAGRADA OBČINSTVA IN VESNA PETJI LABOVIĆU ZA NAJBOLJŠEGA IGRALCA NA FESTIVALU SLOVENSKEGA FILMA.
Besedilo: Kinodvor
Pomlad 1999. Prijatelja iz zakotne vasice v Prlekiji sfrizirata svoja mopeda in se podata na cesto. Na poti skozi nedavno odcepljeni Slovenijo in Hrvaško se jima pridružita skrivnostna mlada ubežnica in ostareli motorist. Osebne vrednote se znajdejo na preizkušnji, svobodna volja pa pod vprašajem …
V današnjem svetu, ki je videti bolj zaprt in deljen kot kadar koli prej, potrebujemo zgodbe, ki preizprašujejo ta status quo. Tako se tudi liki v filmu soočajo s kalupi, v katere so potisnjeni na tak ali drugačen način. Vse prepogosto pozabljamo, da je identiteta, ki jo nosimo kot posamezniki, nekaj, kar se spreminja in oblikuje na podlagi odločitev, ki jih na poti življenja sprejemamo sami. A tudi za pot je potrebna odločitev. Film se tako ukvarja z upanjem, osebnimi prepričanji in idejo o svobodi, v svojem bistvu pa govori o spremembi – možnosti, ki jo imamo vsi.
– Dominik Mencej, režiser
Nežni, zreli in tiho virtuozni film slovenskega režiserja in soscenarista Dominika Menceja /…/ ni le najboljši celovečerni prvenec leta 2022, temveč po mojem mnenju tudi najboljši v zadnjega pol desetletja. /…/ A to čustveno bogato in večplastno delo je mnogo več kot le vsota svojih filmskih predhodnikov: navdušujoče nevsiljiva potopitev v minule čase predstavlja bogato teksturirano ozadje za eno najbolj prepričljivih in nesentimentalnih evokacij ljubečega prijateljstva v zadnjem času. /…/ Na papirju neobetavno, na platnu pa iz trenutka v trenutek bolj ganljivo, celo magično delo se čudovito razcveti v večplasten poklon moči prijateljstva, nostalgije in filma.
– Neil Young, Screen Daily