NAVDIHUJOČ DRUŽINSKI FILM O NOGOMETU, NUNAH IN PREDRZNO NAVIHANI ENAJSTERICI, POLN HUMORJA, TOPLINE IN SRČNE PREDANOSTI.
Besedilo: Kinodvor
Čas počitnic je, toda skupina dečkov iz internata El Parral mora vse dolgo poletje ostati med samostanskimi zidovi, saj nimajo družin in domov, kamor bi se lahko vrnili. Da jim ni dolgčas, si izmišljajo kup predrznih potegavščin, s katerimi jezijo okoliške krajane. Mati prednica jih ima vrh glave, zato skrb zanje naloži novi sestri Marini. Toda Marina ni prav običajna nuna. Da bi fante ukrotila, sestavi nogometno ekipo in postane njihova trenerka, varuhinja in voznica. Skupaj uredijo igrišče, polno lukenj, in vegast gol. Povežejo se v družino, ki je nikoli niso imeli. A pred njimi je nova nevarnost: deški internat El Parral naj bi kmalu zaprli. Lahko moštveni duh srčne ekipe premaga vse?
Režiser je navdih za zgodbo, polno čustev in napetosti, dobil v resničnem življenju nogometnega igralca Valda, ki je treniral v znameniti nogometni šoli španskega kluba Real Madrid in igral za več španskih prvoligaških klubov, odraščal pa je v sirotišnici El Parral. Njegova zgodba je prišla v javnost, ko je na eni od tekem po zadetem golu dvignil športno majico in pod njo razkril napis: »Hvala, sestra Marina!«
Zame ta film govori o pravem poučevanju: takem, ki ne obupa in ki razume, da si otrok vedno zasluži drugo priložnost. Je tudi zgodba, ki kaže, kaj pomeni imeti dom in pripadati družini. To je srce tega filma.
– Roberto Bueso, režiser
/…/ S svojim nežnim moraliziranjem o staromodnih vrednotah skupinske predanosti in spoštovanja je natanko tak, kakršnega bi sodobni starši želeli pokazati otrokom. In ker je dogajanje postavljeno v leto 1994, na platnu ni nobenega toksičnega pametnega telefona.
– Jonathan Holland, Screendaily