X

HARUMI SONOYAMA
Producent
ODPRTJE RAZSTAVE / GALERIJA KOCKA

HARUMI SONOYAMA

Harumi Sonoyama je mojster japonske sodobne grafike, ki se je uveljavila prek grafičnega
gibanja sōsaku-hanga z osnovnim izhodiščem, da so vse faze procesa izdelave grafike delo
enega človeka.

 

 

Harumi Sonoyama je diplomiral na Univerzi Zokei v Tokiu leta 1971. Živi in dela v Jokohami na
Japonskem. Je član in direktor upravnega odbora prestižnega združenja japonskih grafičnih
umetnikov JPA Japan Print Association. Že več kot štiri desetletja ustvarja in sodeluje na
številnih razstavah ter je prejemnik več pomembnih nagrad, njegova dela pa so uvrščena
v številne zbirke, med drugim Museum of Contemporary Art Tokyo (Japonska), British
Museum (Velika Britanija), Moderna galerija Ljubljana (Slovenija), Museum of Modern Art
Taipei (Tajvan), Machida City Museum of Graphic Arts (Japonska).


Harumi Sonoyama je mojster japonske sodobne grafike, ki se je uveljavila prek grafičnega
gibanja sōsaku-hanga z osnovnim izhodiščem, da so vse faze procesa izdelave grafike delo
enega človeka. Njegove črno-bele in barvne litografije delujejo kot fotografije, kar nakazuje,
da umetnik z izjemno veščino tehnično obvlada detajle. Prevladujoči motivi njegovih litografij
so vsakdanji predmeti v njegovem bivanjskem okolju.


Izdelujem litografije za vse vrste grafičnih odtisov. Tehnično gledano, uporabljam tradicionalne
kamnite plošče, cinkove plošče in aluminijaste plošče, polirane s smirkom in obdelane. Slikam samo
ročno, z barvicami in tušem. Čeprav moja dela pogosto zamenjujejo s fotolitografijami, so vse
poslikane ročno in, seveda, ne uporabljam računalnika. Dela in tehnike so neločljivi in kot nekdo, ki je
izhajal iz starih tehnik, te stare tehnike spoštujem in cenim pri ustvarjanju svojih del.
– Harumi Sonoyama

 

****

iz spremne besede Leona Zakrajška:

 

HARUMI SONOYAMA – MOJSTER SVETLOBE IN MAGIJA LITOGRAFIJE 

Japonska je nesporno dežela z eno najdaljših umetniških in kulturnih praks ter tradicij na svetu.

Za primerno razumevanje dela prof. Harumija Sonoyame je potrebno pogledati v bogato preteklost razvoja grafike v deželi vzhajajočega sonca, saj prav zaradi bogate preteklosti dela modernih avtorjev Japonske izražajo in zrcalijo posebno kakovost, ki je edinstvena na svetu. Sonoyama je zagotovo najboljši primer, je avtor, ki je prestopil meje svoje domovine in je pravi ambasador japonske umetnosti na svetovnem umetniškem prizorišču.

Grafika je na Japonskem prisotna že od leta 770, ko so menihi pod vplivom kitajskega budizma prinesli prva besedila v lesorezu. Preko medija odtiskovanja svetih besedil v lesorezu so z željo po širitvi vere in filozofije tako prodirali po otoku, ki je bil v nekem smislu vedno izoliran in zaprt za tujino. 

Kasneje v obdobju Tokugawa (1603–1867) je umetnik Tawaraya Sotatsu, ki je bil v prvi vrsti slikar, začel v lesorezih izražati poseben grafični jezik in ga populariziral v bolj sodobno, novo likovno govorico. 
Leta 1765 je osnovnemu linijsko črnobelemu lesorezu sledila prva barvitost in novi principi tiska večbarvnega lesoreza. Tehnologija odtiskovanja lesenih matric je hitro požela zanimanje, nova znanja so prinesla tudi razvoj cehovskih centrov, ki so od vsega začetka stremeli k vrhunski kakovosti izdelkov. 

Japonski mojstri so bili vedno znani po vrhunski dodelanosti in tehničnem znanju, ki sta se razvijala največkrat znotraj družinskih delavnic. Ta tradicija se je prenašala več stoletij iz roda v rod do današnjih dni. 
Mnoga obdobja, ki so bila posvečena razvoju grafike, so močno zaznamovala umetnost Japonske. Japonski lesorez mokuhanga je izrazita in izvirna likovna govorica. Izbiram dve obdobji, ki sta po mojem mnenju najbolj pomembni prelomnici v umetnosti Japonske, saj sta še posebej močno izražali likovni jezik japonske tradicije v grafiki: obdobje ukiyo-e, ki je v motivnem smislu izoblikovalo likovno govorico Japonske z deli, posvečenimi sveti gori Fuji, samurajem, pokrajini, kabukiju in Bijin-ga lepoticam. Obdobje ukiyo-e že v 17. stoletju razvije posebne vrste realizem, primerljiv z evropsko renesanso. Umetnost tega obdobja je kot prva zaslovela v Evropi zaradi izvoza porcelana v holandske luke, kamor so z ladjami tovorili lomljivi porcelan, zavit prav v odtise ukiyo-e. Takrat te grafike na Japonskem še niso slovele kot umetniška dela in so bila obrtniški izdelki. Znana so dela velikih umetnikov iz tega obdobja; Katsushika Hokusai (1760-1849), Kitagawa Utamaro (1753–1806), Utagawa Hiroshige (1797–1858) in mnogi drugi.

V začetku 20. stoletja nastopi obdobje sōsaku-hanga, za katerega je značilen preplet z evropskimi likovnimi trendi. Takrat so namreč japonski umetniki pričeli obiskovati evropske šole, kar je prineslo mešanje stilov in tehnik, ki so bogatile umetniški jezik, sinergija umetniških praks pa je prinesla povsem nov likovni jezik in kvaliteto v tehničnem smislu. 

Bogastvo vseh teh znanj je vidno tudi v umetnosti zdajšnjega časa, čeprav opažam zadnjih štirideset let, odkar se ukvarjam z japonsko grafiko, velike spremembe v likovnem in tehničnem jeziku. Kot kaže, stare grafične tehnike in znanja počasi izumirajo tudi na Japonskem, saj ne morejo več tekmovati z novimi tehnologijami, ki so – na mojo žalost – prevzele naša življenja in posegajo tudi v umetnost, žal pa imajo pogosto za posledico izgubo tako kakovosti kot izvirnosti. Način življenja se spreminja in mlajše generacije avtorjev nimajo več potrpljenja in želje po delu s tradicionalnimi tehnikami, k temu pa pripomore tudi dejstvo, da mnogi kustosi in muzeji niso naklonjeni originalni grafiki. Trenutno so res težki časi za tradicionalno in originalno v umetnosti!

Kljub vsemu obstaja na Japonskem še vedno veliko umetniških združenj, ki skrbijo za prenašanje in varovanje tradicije in znanj. Prav gotovo je vodilno tovrstno združenje JPA Japan Print Assdociation –Nihon Hanga Kyoukai, eno najstarejših in najboljših, ki skrbi za ohranjanje japonske tradicionalne grafike.

V Novo mesto prihaja veliki mojster prof. Harumi Sonoyama. Sonoyama je pomemben član in aktivist omenjenega združenja in je močno vplival na povezovanje japonske grafične umetnosti s tujino in obratno, bil je mentor in profesor na Tokijskih akademijah. Je lavreat mnogih pomembnih mednarodnih bienalov in razstav, zadnja leta širi svoje znanje kot profesor in mentor v mnogih azijskih državah ter razstavlja v pomembnih muzejih. V slovenskem in evropskem prostoru je dobro znan, saj je bil leta 1985 dobitnik premije na Grafičnem bienalu Ljubljana.

Evropo redno obiskuje in razstavlja tako kot član združenja kot tudi samostojno. Imel sem veliko srečo, da sem ga osebno spoznal že leta 1988 in sva od takrat močno povezana. Prav prof. Harumi Sonoyama mi je odprl vrata na Japonsko in imel sem čast, da sem se med letoma 1997 in 1998 izpopolnjeval in bogatil svoje znanje v njegovi delavnici kot štipendist japonske vlade. Predstavil me je dvema mojima bodočima profesorjema, starostama mokuhanga lesoreza prof. Fumiu Kitaoki (1918–2007) in prof. Yukiu Reiu (1928–2003), od katerih sem črpal bogato znanje japonskih grafičnih in slikarskih tehnik. Odprl mi je vrata do ostalih članov združenja JPA in tako sem postal promotor japonske grafike v Evropi in leta 2022 tudi član. Zasluga za vse to gre prav njemu. Neizmerno sem mu hvaležen za vso pomoč, vodenje in prijateljstvo.  

Njegovo umetniško delo je od vsega začetka posvečeno tehniki litografije v kamnu in izvedbi litografije na ploščah. 

Med letoma 1968 in 1972 je študiral na Univerzi Zokei v Tokyu in leta 1976 s pomočjo japonske vlade odšel za dve leti v Pariz in Združene države Amerike. Svoje znanje je izpopolnjeval v slovitih grafičnih studijih.

Odlikujeta ga vrhunska dovršenost v tehničnih veščinah in izvirna in svetovno prepoznana likovna govorica. Zaradi svojega mojstrstva je bil prepoznan že med bivanjem v Parizu in je tiskal za mnoge avtorje. Omenim naj japonskega umetnika Kumia Sugaia (1919–1996), ki je več desetletij živel v Parizu, prof. Harumi Sonoyama je bil njegov osebni tiskar.

Po vrnitvi na japonsko je odprl svoj studio za grafiko v Tokiju, potem pa se je preselil v bližino Yokohame in začel tiskati za najpomembnejše japonske umetnike, med njimi slovito trojko umetnikov Tamako Kataoka (1905–2008), Toko Shinoda (1913–2021) in Shiko Munakata  (1903–1975). Tiskal je tudi za ameriško umetniško legendo Sama Francisa (1923–1994).

Intimni umetniški svet Sonoyame je močno zaznamovan predvsem s tehniko, ki ji je zvest že petdeset let, in posebno vrsto realističnega minimalizma v njegovih serijah Wood and String, D‘encres, Sortie de Couleur, Signe-A, Signe-C, Signe-D, Signe-Q, Signe J, Signe W. Vse serije odlikuje vrhunska izvedba in odličnost likovne govorice, katere barvni odtenki in nanosi se prekrivajo s pomočjo tiskanja večjega števila matric. Barvni nanosi so lazurni in včasih izvedeni v tehniki, ki koketira s tradicionalno metodo bokashi in velja za največje mojstrstvo prehodov barvnih tonov, ki na koncu rezultirajo v koprenaste meglice in pričarajo genialnost motiva v svetlobi in mehkobi likovnega jezika. Zanj bi rekel, da je sočen in veličasten v svoji prikriti melanholiji. Motiv v njegovih delih deluje arhaično, na trenutke celo renesančno in zelo moderno hkrati, gledalca pa prevzame realizem, ki ni fotografski zapis, je risba, oko in roka umetnika, ki ju vodita znanje in intelekt in vedno znova preseneča z izvirnostjo in kvaliteto. 

Zelo sem hvaležen prof. Sonoyami, da je v kratkem času že drugič letos obiskal Zagreb in v Slovenijo. Hvaležen sem za njegovo pripravljenost, da je našel čas in prišel, predstavil svojo umetnost in znanje. Od srca se zahvaljujem.

Leon Zakrajšek
Zagreb, maj 2024

Nazaj na seznam