Harumi Sonoyama je mojster japonske sodobne grafike, ki se je uveljavila prek grafičnega
gibanja sōsaku-hanga z osnovnim izhodiščem, da so vse faze procesa izdelave grafike delo
enega človeka.
Harumi Sonoyama je diplomiral na Univerzi Zokei v Tokiu leta 1971. Živi in dela v Jokohami na Japonskem. Je član in direktor upravnega odbora prestižnega združenja japonskih grafičnih umetnikov JPA Japan Print Association. Že več kot štiri desetletja ustvarja in sodeluje na številnih razstavah ter je prejemnik več pomembnih nagrad, njegova dela pa so uvrščena v številne zbirke, med drugimi Museum of Contemporary Art Tokyo (Japonska), British Museum (Velika Britanija), Moderna galerija Ljubljana (Slovenija), Museum of Modern Art Taipei (Tajvan), Machida City Museum of Graphic Arts (Japonska).
Harumi Sonoyama je mojster japonske sodobne grafike, ki se je uveljavila prek grafičnega gibanja sōsaku-hanga z osnovnim izhodiščem, da so vse faze procesa izdelave grafike delo enega človeka. Njegove črno-bele in barvne litografije delujejo kot fotografije, kar nakazuje, da umetnik z izjemno veščino tehnično obvlada detajle. Prevladujoči motivi njegovih litografij so vsakdanji predmeti v njegovem bivanjskem okolju.
Izdelujem litografije za vse vrste grafičnih odtisov. Tehnično gledano uporabljam tradicionalne kamnite plošče, cinkove plošče in aluminijaste plošče, polirane s smirkom in obdelane. Slikam samo ročno, z barvicami in tušem. Čeprav moja dela pogosto zamenjujejo s fotolitografijami, so vse poslikane ročno, seveda ne uporabljam računalnika. Dela in tehnike so neločljivi in kot nekdo, ki je izhajal iz starih tehnik, te stare tehnike spoštujem in cenim pri ustvarjanju svojih del.
– Harumi Sonoyama
****
iz spremne besede Leona Zakrajška:
HARUMI SONOYAMA – MOJSTER SVETLOBE IN MAGIJA LITOGRAFIJE
Japonska je nesporno dežela z eno najdaljših umetniških in kulturnih praks ter tradicij na svetu.
Za primerno razumevanje dela prof. Harumija Sonoyame je potrebno pogledati v bogato preteklost razvoja grafike v deželi vzhajajočega sonca, saj prav zaradi nje dela modernih avtorjev Japonske izražajo in zrcalijo posebno kakovost, ki je edinstvena na svetu. Sonoyama je zagotovo najboljši primer, je avtor, ki je prestopil meje svoje domovine in je pravi ambasador japonske umetnosti na svetovnem umetniškem prizorišču.
Grafika je na Japonskem prisotna že od leta 770, ko so menihi pod vplivom kitajskega budizma prinesli prva besedila v lesorezu. Preko medija odtiskovanja svetih besedil v lesorezu so z željo po širitvi vere in filozofije tako prodirali po otoku, ki je bil v nekem smislu vedno izoliran in zaprt za tujino.
Kasneje je v obdobju Tokugawa (1603–1867) umetnik Tawaraya Sotatsu, ki je bil v prvi vrsti slikar, začel v lesorezih izražati poseben grafični jezik in ustvaril bolj sodobno, novo likovno govorico. Leta 1765 je osnovnemu linijsko črnobelemu lesorezu sledila prva barvitost in novi principi tiska večbarvnega lesoreza. Tehnologija odtiskovanja lesenih matric je hitro požela zanimanje, nova znanja so prinesla tudi razvoj cehovskih centrov, ki so od vsega začetka stremeli k vrhunski kakovosti izdelkov.
Japonski mojstri so bili vedno znani po vrhunski dodelanosti in tehničnem znanju, ki sta se razvijala največkrat znotraj družinskih delavnic. Ta tradicija se je prenašala več stoletij iz roda v rod do današnjih dni. Mnoga obdobja, ki so bila posvečena razvoju grafike, so močno zaznamovala umetnost Japonske. Japonski lesorez mokuhanga je izrazita in izvirna likovna govorica.
Izbiram dve obdobji, ki sta po mojem mnenju najbolj pomembni prelomnici v umetnosti Japonske, saj sta še posebej močno izražali likovni jezik japonske tradicije v grafiki: obdobje ukiyo-e, ki je izoblikovalo likovno govorico Japonske z deli, posvečenimi sveti gori Fuji, samurajem, pokrajini, kabukiju in Bijin-ga lepoticam. Skozi obdobje ukiyo-e se je že v 17. stoletju razvil posebne vrste realizem, primerljiv z evropsko renesanso. Umetnost tega obdobja je kot prva zaslovela v Evropi zaradi izvoza porcelana v holandska pristanišča, kamor so z ladjami tovorili lomljivi porcelan, zavit prav v odtise ukiyo-e. Takrat te grafike na Japonskem še niso slovele kot umetniška dela in so bila obrtniški izdelki. Znana so dela velikih umetnikov iz tega obdobja; Katsushika Hokusai (1760-1849), Kitagawa Utamaro (1753–1806), Utagawa Hiroshige (1797–1858) in mnogih drugih.
V začetku 20. stoletja je nastopilo obdobje sōsaku-hanga, za katerega je značilen preplet z evropskimi likovnimi trendi. Takrat so namreč japonski umetniki pričeli obiskovati evropske šole, kar je prineslo mešanje stilov in tehnik, ki so obojestransko obogatile umetniški jezik, sinergija umetniških praks pa je prinesla povsem nov likovni izraz in kakovost tudi v tehničnem smislu.
Bogastvo vseh teh znanj je vidno tudi v umetnosti današnjega časa, čeprav zadnjih štirideset let, odkar se ukvarjam z japonsko grafiko, opažam velike spremembe v likovnem in tehničnem jeziku. Kot kaže, stare grafične tehnike in znanja počasi izumirajo tudi na Japonskem, saj ne morejo več tekmovati z novimi tehnologijami, ki so – na mojo žalost – prevzele naša življenja in posegajo tudi v umetnost, žal pa imajo pogosto za posledico izgubo tako na kakovosti kot izvirnosti. Način življenja se spreminja in mlajše generacije avtorjev nimajo več potrpljenja in želje po delu s tradicionalnimi tehnikami, k temu pa pripomore tudi dejstvo, da mnogi kustosi in muzeji niso naklonjeni originalni grafiki.
Kljub vsemu obstaja na Japonskem še vedno veliko umetniških združenj, ki skrbijo za prenašanje in varovanje tradicije in znanj. Med njimi je vodilno JPA Japan Print Assdociation –Nihon Hanga Kyoukai, eno najstarejših in najboljših, ki skrbi za ohranjanje japonske tradicionalne grafike.
Sonoyama je pomemben član in aktivist omenjenega združenja in je močno vplival na povezovanje japonske grafične umetnosti s tujino in obratno, bil je mentor in profesor na Tokijskih akademijah. Je nagrajenec mnogih pomembnih mednarodnih bienalov in razstav. Zadnja leta širi svoje znanje v vlogi profesorja in mentorja v azijskih državah ter razstavlja v pomembnih muzejih. V slovenskem in evropskem prostoru je dobro znan, saj je bil leta 1985 dobitnik nagrade na Grafičnem bienalu Ljubljana.
Evropo redno obiskuje in razstavlja kot član združenja in tudi samostojno. Imel sem veliko srečo, da sem ga osebno spoznal že leta 1988, in od takrat sva močno povezana. Prav prof. Harumi Sonoyama mi je odprl vrata na Japonsko in imel sem čast, da sem se med letoma 1997 in 1998 izpopolnjeval in bogatil svoje znanje v njegovi delavnici kot štipendist japonske vlade. Predstavil me je dvema mojima bodočima profesorjema, starostama mokuhanga lesoreza prof. Fumiu Kitaoki (1918–2007) in prof. Yukiu Reiu (1928–2003), od katerih sem črpal bogato znanje japonskih grafičnih in slikarskih tehnik. Odprl mi je vrata do članov združenja JPA in tako sem sprva postal promotor japonske grafike v Evropi in leta 2022 tudi član. Zasluga za vse to gre prav njemu. Neizmerno sem mu hvaležen za vso pomoč, vodenje in prijateljstvo.
Njegovo umetniško delo je od vsega začetka posvečeno tehniki litografije v kamnu in izvedbi litografije na ploščah.
Med letoma 1968 in 1972 je študiral na Univerzi Zokei v Tokiju in leta 1976 s pomočjo japonske vlade odšel za dve leti v Pariz in Združene države Amerike. Svoje znanje je izpopolnjeval v slovitih grafičnih studijih.
Odlikujeta ga vrhunska dovršenost v tehničnih veščinah in izvirna in svetovno prepoznana likovna govorica. Zaradi svojega mojstrstva je bil prepoznan že med bivanjem v Parizu in je tiskal za mnoge avtorje. Omenim naj japonskega umetnika Kumia Sugaia (1919–1996), ki je več desetletij živel v Parizu, prof. Harumi Sonoyama pa je bil njegov osebni tiskar.
Po vrnitvi na Japonsko je odprl svoj studio za grafiko v Tokiju, potem pa se je preselil v bližino Jokohame in začel tiskati za najpomembnejše japonske umetnike, med drugimi tudi za slovite umetnike, kot so Tamako Kataoka (1905–2008), Toko Shinoda (1913–2021) in Shiko Munakata (1903–1975). Tiskal je tudi za ameriško umetniško legendo Sama Francisa (1923–1994).
Intimni umetniški svet mojstra litografije Harumija Sonoyame je močno zaznamovan predvsem z izjemno dovršeno grafično tehniko, ki ji je zvest že petdeset let.
Vsa njegova dela odlikuje vrhunska izvedba in odličnost likovne govorice, skozi katero se barvni odtenki in nanosi prekrivajo s pomočjo tiskanja večjega števila matric. Barvni nanosi so lazurni in včasih izvedeni tudi v tehniki, ki koketira s tradicionalno metodo bokashi. Omenjena metoda velja za največje mojstrstvo prehodov barvnih tonov, ki se medsebojno prelijejo v koprenaste meglice ter pričarajo motiv v mehkobi svetlobe in likovnega jezika. Zanj bi rekel, da je sočen in veličasten v svoji prikriti melanholiji. Motivi v njegovih delih so najpogosteje predmeti iz vsakdanjega življenja, kar deluje arhaično, na trenutke celo renesančno, a hkrati zelo moderno.
Gledalca prevzame realizem, ki deluje kot fotografski zapis, a je mojstrska risba, sta oko in roka umetnika, ki skozi vrhunsko znanje in pretanjen občutek vodita v izvirnen umetniški izraz.
Zelo sem hvaležen prof. Sonoyami, da je v kratkem času že drugič letos obiskal Zagreb in Slovenijo. Hvaležen sem za njegovo pripravljenost, da je našel čas in prišel, predstavil svojo umetnost in znanje. Od srca se zahvaljujem.
Leon Zakrajšek
Zagreb, maj 2024