Razstavljena dela Lenarta Merlina so opremljena z zvočnimi zapisi, »skladbami«, ki se odzivajo na likovno podobo na podlagi štirih čustvenih stanj.
V MESTU
Lenart Merlin spada med najmlajšo generacijo likovnih ustvarjalcev. Številni ga bolj poznajo kot basista popularne rock skupine MRFY. V slovenskem prostoru imamo kar lepo število slikarjev različnih generacij, ki so obenem tudi aktivni in prepoznavni glasbeniki. Naveza med glasbo in likovnostjo verjetno obstaja od samih začetkov človekovega izražanja, odkar imamo pisne vire o življenju umetnikov, pa je tudi dokumentirana. Tako vemo, da so muzikaličnost prenesli v svoje poetične podobe že beneški renesančni slikarji, o povezavi med barvami in zvoki so razmišljali umetniki in teoretiki v 19. stoletju, najbolj sistematično pa se je o tem razpisal ruski slikar Vasilij Kandinski ter ideje v praksi uspešno prevedel v nov, povsem abstrakten likovni jezik. V ateljejih večine likovnih ustvarjalcev bomo skoraj zagotovo slišali glasbo, ki je za mnoge najboljša podlaga ob njihovem ustvarjanju. Glasba lahko ustvari ustrezno vzdušje, da energijo in ritem ali pa je med delom prisotna zato, da preglasi tišino, ki je likovniku včasih bolj v breme kot spodbudo.
Vendar pa te povezave med glasbo in likovnostjo niso nujno vedno neposredne. Ko sem poslušal Merlinovo glasbo, ki jo ustvarja za samostojne projekte, in nato opazoval njegove slike, se mi je zdelo, da pri vsakem od obeh medijev uporablja drugačno strategijo, oziroma, če rečem grobo neposredno, po poslušanju njegove glasbe sem pričakoval drugačne slike. Projekcije, ki jih poslušalec/gledalec usmeri v delo nekoga drugega, so seveda rezultat njegovih občutij in pričakovanj in imajo lahko s hotenji ustvarjalca celo malo ali nič skupnega. Tokrat pa je avtor potrdil moje slutnje. V pogovoru ob slikah mi je namreč Merlin dejal, da slika neodvisno od glasbenega dela in se mu njegovo lastno delo v glasbi in slikarstvu sploh ne zdi povezano – razen seveda zaradi dejstva, da ga opravlja ista oseba. Seveda pa avtorjev pogled v ničemer ne zavezuje gledalca, da ne bi v slikah iskal in našel prisotnosti glasbenih elementov, Merlinovih ali kakšnih drugih.
Merlinove slike so pretežno abstraktne, čeprav se včasih vanje hote ali naključno prikradejo razpoznavne oblike ali oblike, za katere se zdi, da nekaj predstavljajo (zgoraj omenjeni Kandinski se je veliko ukvarjal z lastnostjo človekovega tolmačenja vizualnega in njegovo potrebo po prepoznavanju še tako samovoljnih oblik kot oblik, ki nekaj predstavljajo). Sicer pa so slike formalno eklektične. V njih najdemo tako elemente ekspresivnega slikarstva kot grafitov, stripa in celo ornamenta. Merlin slike pogosto uokviri znotraj slikovnega polja in tako prepreči podobi, da bi se – pa naj je še tako razigrana in nemirna – razlila čez rob. V tem nekatera njegova dela spominjajo na slikarstvo belgijskega umetnika Pierra Alechinskega, ki se je sredi prejšnjega stoletja v podobni likovni govorici veliko ukvarjal z vprašanjem središča in roba na sliki. V nekem intervjuju je dejal: »Izven okvirja je zunanji svet, hrup … Slika pa je včasih izolirana in zapuščena, zato je ranljiva in potrebuje zaščito.« Izjavil pa je tudi naslednje: »Slika ni vedno samozadostna, potrebuje referenčno telo, da ujame pogled.«
Merlinove slike v svoji neposrednosti spominjajo tudi na dela umetnikov t. i. Nove podobe iz zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar med deli izpred skoraj pol stoletja in Merlinovimi slikami obstaja ključna razlika, ki je odraz družbenih sprememb in občutij med generacijo, ki je živela in ustvarjala pred prelomom tisočletja, in generacijo, ki v likovni svet vstopa danes. Zdi se, da v njegovih slikah navidezna lahkotnost in frivolnost v odnosu do slikarstva kot medija z dolgo in bogato tradicijo prekrivata boleče občutje ujetosti v sistem, ki ne ponuja sprememb. Brezup, brezsmiselnost in vseprisotno ponavljanje o katastrofičnem jutri se plazijo pod površino barvnih mas. V kotu slike najbolj živih barv (2020) nad slikarjevim podpisom tank in helikopter obstreljujeta ljudi, ki se streljajo med seboj. Na diptihu Alegorija 20. stoletja je v krvavo rdečo površino ujeto telo brez rok in brez obraza, na sliki Bog pa bel golob in drug, ki je bolj podoben znani rumeni gumijasti rački, tekmujeta za gledalčevo pozornost. Rustikalna bageta bolj kot na kruh spominja na naluknjane ruševine mesta. Merlin pripada generaciji, ki je odraščala z razvojem digitalne slike in družbenih medijev. Na spletnih straneh se brez razmisleka in presoje ob boku znanstvenega članka mimogrede znajde glasno mnenje vplivnice, podobe vojn se izmenjujejo z reklamnimi sporočili – tako tudi na sliki Citroen C3 Aircross nekaj krvavega dežja pade na sončno podobo novega avtomobila. Umetnikov Avtoportret je brezštevilno multiplicirana instagramska podoba, ki se pod slikarjevim čopičem levi v živopisen grafit. Vse je sočasno, enako (ne)pomembno, vse je dosegljivo na dotik in nič ni oprijemljivo, vse je na spletu, ampak Ne verjet nič, kar prebereš na internetu, razen mogoče novici o Bivšem od Kim.
Merlinove slike na prvi pogled morda res učinkujejo kot spontano naslikana zafrkancija, ki se ne trudi biti niti kompleksna slikarska študija niti všečna podoba. Iz zgodovine slikarstva (predvsem 20. stoletja) avtor pobira poljubne formalne rešitve in jih sestavlja po lastni potrebi. Rezultat je, čeprav na površini sestavljen podobno kot novičarska spletna stran, v bistvu trpek, vase usmerjen krik. In če v stvarnem in virtualnem svetu lahko sočasno obstaja kopica nepovezanih, med seboj nasprotujočih, izključujočih, relevantnih in povsem brezveznih informacij, kako drugačna bi torej lahko bila sodobna slika?
Janez Zalaznik
***
UMETNIŠKI PROJEKT JANUS
Umetniški projekt Janus, v katerem raziskujemo povezave med barvami in zvokom, smo v Zavodu Novo mesto / Galerija Kocka razvili v partnerstvu s Šolskim centrom Novo mesto, mentorico zvočnih replik ddr. Loreno Mihelač in mentorico likovne teorije Aleksandro Mihelač ter dijaki in dijakinjami SGLVŠ.
Zvok in barva sta kot dvojna plamena zaznave, ki plešeta skupaj, da ustvarita poezijo obstoja. (Neznani avtor)
Kaj je bilo na začetku stvarjenja sveta? Zvok ali svetloba? Tretji verz Geneze vsebuje najzgodnejšo dokumentirano omembo zvoka: »In Bog je rekel: Naj bo svetloba. In pojavila se je svetloba.« Bog je torej najprej spregovoril, da je nastal zvok, po tej besedi pa nato še svetloba, domnevno barva vidne svetlobe. Ne glede na globalno raznolikost in kompleksnost sveta, v katerem živimo, imajo različne civilizacije ne samo različno pojmovanje zvoka, temveč tudi pogled na zvok kot temeljno komponento pri oblikovanju vesolja. V Indiji na primer je imel zvok skozi zgodovino vedno poseben namen in pomembnost in je še naprej povezan z Bogom, znanim kot »Zvok«.
Tako torej znanstveno raziskovanje, katere zaznave imajo v prostoru in času prednost, postaja zelo zanimivo. Dajanje prednosti zvoku pred barvami v evolucijski kronologiji človeških izkušenj temelji na osnovnih mehanizmih, po katerih so se skozi zgodovino razvijala in delovala naša čutila. Evolucijska biologija kaže, da so ljudje najverjetneje razvili sposobnost »slišati«, preden so razvili sposobnost »videti«. Primitivni ljudje so bili podobno kot druga bitja za svoj obstoj močno odvisni od svojega slušnega zaznavanja. Sposobnost zaznavanja in razumevanja slušnih dražljajev je imela ključno vlogo pri odkrivanju potencialnih groženj, vključevanju v socialne interakcije z drugimi posamezniki v skupnosti in lociranju bistvenih virov, kot sta hrana in voda. Zvočni signali so prenašali ključne podatke o okolici, kar je daljnim prednikom omogočilo učinkovito gibanje in prilagajanje različnim okoliščinam.
Čeprav je barvni vid bistvena sestavina človeškega zaznavanja, je možno, da se je razvil in se izboljšal na poznejši stopnji v procesu evolucije. Primitivni ljudje so imeli domnevno manj razvit barvni vid v primerjavi s sodobnimi ljudmi, saj je zmožnost zaznavanja različnih barv postala koristna za razlikovanje zrelih sadežev, ocenjevanje stanja rastlin in odkrivanje morebitnih nevarnosti v kasnejšem obdobju.
Zato ideja, da je bil zvok človekova prvotna čutna izkušnja, temelji na pomenu slušnega zavedanja v evolucijskem smislu posameznikovega preživetja in razvoja. Ko so se ljudje razvijali in je njihova okolica postajala vse bolj zapletena, je postajalo pridobivanje barvnega vida postopoma koristno za razumevanje sveta in sodelovanje z njim na nove načine. Zelo res je, da sta slušno in vizualno zaznavanje bistvena vidika človeške izkušnje, vendar pa evolucijska zgodovina kaže, da bi lahko imel zvok odločilno vlogo v zgodnjih fazah človekovega razvoja.
V zgodovini človeštva pa se niso spraševali le, kaj je bilo na samem začetku, zvok ali barva, ampak tudi, kako sta zvok in barva povezana. Grški filozof Pitagora je svojo pozornost usmeril predvsem v matematične zapletenosti glasbenih intervalov. Vendar kasnejše interpretacije in viri kažejo, da se je morda poglobil v obsežnejše povezave med matematiko, zvokom in verjetno barvo.
Sir Isaac Newton, znan po svojih raziskavah svetlobe, je disperzijo svetlobe razvrstil v spektralne komponente, natančneje v sedem barv ; vijolična, indigo, modra, zelena, rumena, oranžna in rdeča. Zgodnji prikaz diagrama kromatičnosti je bil pomemben prispevek na tem področju. Newton je v svojih izračunih valovne dolžine svetlobe zanimivo povezal sedem spektralnih komponent/barv s sedmimi glasbenimi notami, začenši z noto D, ki predstavlja rdečo barvo. Newtona je glasba motivirala, da je razširil tradicionalni srednjeveški koncept »mavrice«, ki je prvotno sestavljen iz samo petih barv. Uvedel je dve dodatni barvi, oranžno in indigo, da bi uskladil barve s strukturo glasbene lestvice (za nadaljnje podrobnosti glej Newtonovo knjigo Opticks, izdano leta 1730).
V naslednjih stoletjih napredek v empiričnem opazovanju, eksperimentih in formalizaciji znanstvenih metodologij ni le olajšal sistematičnega raziskovanja korelacije med zvokom in barvo, ampak je še naprej ostajal zanimiva in interdisciplinarna tema, ki je navduševala filozofe, pisatelje, znanstvenike in umetnike v preučevanju soodvisnosti vizualnih in slušnih dražljajev. Rezultat tega je obsežen korpus literature, raziskav in diskurza ter globlje razumevanje znanstvenih principov, ki so podlaga za povezavo med barvo in zvokom.
Če odmislimo predmet raziskovanja, kaj je bilo v začetku stvarjenja sveta – zvok ali barva, se pojavi drugo vprašanje, in sicer, zakaj človeštvo zanima povezovanje med barvo in zvokom. Pomembno je poudariti, da povezava med barvo in zvokom presega zgolj primerjavo lepote bodisi barve ali zvoka in sega na področja, kot so psihologija, umetnost, znanost in celo izobraževanje. Raziskovanje barv in zvoka, bodisi z umetniško predstavitvijo, bodisi z znanstvenim raziskovanjem, razkriva kompleksno mrežo povezav, ki bogatijo naše razumevanje zaznavanja in interakcije med več čutili.
Znotraj področja umetnosti in oblikovanja pojem barvne harmonije in njegovi analogni primerki v glasbeni kompoziciji poudarjajo temeljne povezave med barvo in zvokom. Tako vizualni kot slušni dražljaji izzovejo čustvene reakcije in umetniki pogosto uporabljajo ta skupni čustveni jezik za ustvarjanje poglobljenih in vplivnih izkušenj. Uporabo živahnih in svetlih barv lahko primerjamo z živahnimi in optimističnimi glasbenimi kompozicijami, medtem ko lahko hladnejši toni ustvarijo občutek tišine in spokojnosti, kar odraža sproščujoče lastnosti določenih zvokov.
Z znanstvenega vidika so za barvo in zvok značilna skupna načela, vključno z valovno dolžino in frekvenco. Spekter vidne svetlobe vsebuje paleto barv, medtem ko slušni spekter vključuje številne zvočne frekvence. Ta primerjava sproža zanimive razprave o tem, kako sta si ti dve senzorični modaliteti podobni ali različni v smislu zaznavanja. Z izobraževalnega vidika nekatere barve in zvoki prispevajo k ustvarjanju ugodnejšega okolja za učenje. Uporaba multisenzoričnega pristopa v poučevanju pomeni razumevanje, da lahko določene barve izboljšajo kognitivno delovanje, medtem ko določeni zvoki spodbujajo koncentracijo in angažiranost. Ne glede na to, ali gre za interaktivne vizualne pripomočke, barvno kodirane zapiske ali izobraževalne aplikacije, ki vključujejo slušne namige, učečim pomaga razumeti, kako lahko senzorični elementi prispevajo k bogatejši in bolj poglobljeni učni izkušnji.
To dognanje o vplivu sinestezij je v sodobnem svetu zelo aktualno in prav to je botrovalo našemu sodelovanju v umetniškem projektu Janus, in sicer štirinajstih dijakov[1] Šolskega centra Novo mesto, SGLVŠ, vključenih v izbirni predmet glasbeno izražanje, ter šestnajstih dijakov[2], vključenih v izbirni predmet likovno izražanje. Za večino dijakov je bilo raziskovanje povezave med barvo in zvokom enkratna življenjska izkušnja. Z uporabo znanosti, umetnosti in umetne inteligence za ustvarjanje glasbenih kompozicij, ki temeljijo na barvah, pridobljenih iz Merlinovih slik na razstavi v Galeriji Kocka, oz. likovne analize Merlinovih slik, smo dokazali bistven pomen sinestezij, učečim pa priložnosti za navdih, ustvarjalnost in raziskovanje njihove domišljije.
ddr. Lorena Mihelač
(Jezikovno pregledala : prof. Marija Nemanič)
[1] V projektu so pod mentorstvom ddr. Lorene Mihelač sodelovali dijaki, vključeni v izbirni predmet glasbeno izražanje: Vita Gorenčič, Nina Hribar, Laura Klobučar, Nastja Klukej, Pija Saje, Katja Šiško, Mirjam Borštnar, Urša Grčar, Lana Hribar, Nika Kovačič, Saša Lenart, Nina Šteblaj, Nadja Trunkelj, Žiga Žepič.
[2] V projektu so pod mentorstvom prof. Aleksandre Matjašič sodelovali dijaki, vključeni v izbirni predmet likovno izražanje: Nikolina Avramović, Žana Bačar, Klodiana Gacaferi, Kim Jeršin, Manca Krajnc, Hana Lovšin, Ana Pevec, Marija Razinger, Neža Drečnik, Maksim Hidanovič Stariha, Eva Nemanič, Maj Ogulin, Anila Osmanaj, Daša Schweiger, Sara Štukelj.
Vse srednješolce, ki obiskujete predmete v povezavi z umetnostjo, vabimo k reševanju ankete, ki nam bo v pomoč pri nadaljnjem razvoju projekta TUKAJ.