KAURISMÄKIJEV »ČETRTI DEL TRILOGIJE O PROLETARIATU« JE NEŽNA TRAGIKOMEDIJA O DVEH OSAMLJENIH DUŠAH, KI IŠČETA LJUBEZEN V ČASU EKONOMSKE NEENAKOSTI, VOJNE IN NEGOTOVOSTI.
Režija: Aki Kaurismäki, scenarij: Aki Kaurismäki, fotografija: Timo Salminen, montaža: Samu Heikkilä, zvok: Pietu Korhonen, produkcija: Aki Kaurismäki, Misha Jaari, Mark Lwoff, Reinhard Brundig, igrajo: Alma Pöysti, Jussi Vatanen, Janne Hyytiäinen, Nuppu Koivu, Matti Onnismaa, Simon Al-Bazoon, Martti Suosalo, Alma-Koira, Sakari Kuosmanen, Maria Heiskanen, Alina Tomnikov, Maustetytöt, distribucija: FIVIA – Vojnik
Festivali, nagrade: Cannes (nagrada žirije); velika nagrada FIPRESCI za najboljši film leta; München (nagrada občinstva); Filmski festival Midnight Sun, Sodankylä; Karlovi Vari; Sarajevo; Toronto; San Sebastián; New York
V helsinškem karaoke-baru se po naključju srečata Ansa in Holappa. Iskrica preskoči, toda življenje vedno najde način, da postavi ovire na pot tistim, ki iščejo srečo …
Film je navdihnila pesem Les feuilles mortes, ki jo je leta 1945 spisal Jacques Prévert, uglasbil pa Joseph Kosma. Pesem najbolj poznamo v interpretaciji Yvesa Montanda, angleško verzijo sta pod naslovom Autumn Leaves med drugim izvajala Frank Sinatra in Nat King Cole, finsko različico, ki jo slišimo v filmu, pa poje Olavi Virta, znan tudi kot »kralj finskega tanga«.
»Čeprav sem si ustvaril dvomljivo slavo z nekaterimi precej nasilnimi in nepotrebnimi filmi, sem spričo vseh nesmiselnih in zločinskih vojn končno sklenil napisati zgodbo o nečem, kar bi človeštvu morda lahko omogočilo prihodnost: o hrepenenju po ljubezni, o solidarnosti, zaupanju, spoštovanju do sočloveka, narave ter vsega živega in mrtvega – pod pogojem, da si to zasluži.
Mimogrede se ponižno priklanjam še hišnim bogovom Bressonu, Ozuju in Chaplinu, seveda pa sem za to katastrofalno polomijo odgovoren čisto sam.«
– Aki Kaurismäki
»Veliko je bilo besed o obupno predolgih filmih letošnje izdaje [festivala v Cannesu], potem pa pride mimo Kaurismäki in v 80 minutah brez pretencioznosti, a z veliko mero ironije in humanizma pove več kot vsi ostali tekmovalni filmi skupaj. Jesensko listje je preprost film o dveh osamljenih dušah, ki potrebujeta ves film, da se končno najdeta in sporazumeta. Kaurismäki se definitivno stara, a na žlahten način /…/. Melanholična bravura o osamljenosti in hrepenenju.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Kaurismäkijev najnovejši 81-minutni film, svež in grenko-sladek kot poznojesenski vetrič, se na prvi pogled morda res zdi majhen, vendar prinaša ganljiv opomin – tako z zgodbo kot skozi gledalsko izkušnjo –, da je bridkost življenja mogoče prenašati le, dokler gremo lahko v kino in ji za trenutek pobegnemo. /…/ Jesensko listje je pronicljiva in rahločutna oda malim lepotam življenja, ki jih zlahka spregledamo, če jih nimamo priložnosti videti na velikem platnu. Čeprav ima pridih pravljice in romantični naboj sirkovske melodrame, njegova vera v našo sposobnost, da v temi najdemo svetlobo, niti za trenutek ne deluje lažno ali naivno – in ko bomo gledali ta film, jo bomo tam tudi našli.«
– David Ehrlich, IndieWire
»Vodilni humanist evropskega filma znova dokazuje svoje tesno sorodstvo z mojstrom Chaplinom. Dialogi se razvijajo z enako igrivo lahkotnostjo kot v Možu brez preteklosti, ki je pred dvema desetletjema navduševal v Cannesu, vsak vidik filma pa podpira celoto – od veličastnih posnetkov Tima Salminena, melanholičnih igralskih nastopov, čudovito natančnega ritma montaže in diskretno duhovite scenografije do posrečenih glasbenih izbir. Jean Renoir je nekoč s svojo umetnostjo skušal spremeniti svet, a je moral priznati, da ne more končati vojne. Jesensko listje, topla, obvladana mojstrovina zrelega avtorja, sodi v isti žanr čudovitih iluzij. Po ogledu filma iz mraka kinodvorane pod severno sonce stopimo malo bolj srečni kot prej.«
– Lauri Timonen, Filmski festival Midnight Sun, Sodankylä
»S tem, ko se ne spreminja, se Aki Kaurismäki upira psevdospremembam tako imenovanega napredka. Ker se razredni boj nadaljuje z nezmanjšano močjo, ker so proletarci povsod po svetu še vedno izkoriščani, ker vojna še naprej divja pred našim pragom, ker lahko tistim, ki jih je zlomila družba, film tudi danes pomaga nazaj na noge: Kaurismäki dokazuje, da Chaplin ostaja najboljši odgovor na nizkotnosti sveta, Bresson pa na nizkotnosti filmskega sveta. Kako ganljivo in pomirjujoče je opazovati našo strašljivo sedanjost, ki znova odzvanja v Kaurismäkijevem nadvse umestnem in suverenem anahronizmu! Novice še nikoli niso bile slabše, liki pa se vrtijo v peklenskih krogih bede: piješ, ker si depresiven, depresiven si, ker piješ; delo ne zadošča za preživetje, zato kradeš in izgubiš službo – in tako dalje. Toda človeštvo, ki se tu zrcali v najmanjšem premiku obrvi ali glave, se bo vedno znova postavilo na noge in celo naredilo nekaj manjših čudežev, dokler bo melanholični Finec verjel vanj. Jesensko listje se svetu, polnemu kaosa in krivic, zoperstavlja z jedrnatostjo in natančnostjo dialogov, igre in režije. In seveda s humorjem, ki je najvišji znak dostojanstva.«
– Marcos Uzal, Cahiers du cinéma
»Jesensko listje je še ena Kaurismäkijevih zapeljivih in očarljivih cinefilskih komedij, v kateri odmeva nalezljivi rock’n’roll. Film je romantičen in prisrčen, poln suhega humorja, ki nikoli ne podcenjuje ali ironizira čustev, prinaša pa tudi nekaj ostrih pripomb na račun sodobne politike. /…/ Kljub naslovu je to film, ki ima v srcu pomlad.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Sodeč po prvih odzivih na novinarski projekciji [v Cannesu] je Jesensko listje točno tisto, kar smo po tednu dni predolgih in prenapihnjenih filmov vsi potrebovali. Nekaj preprostega, nekaj inteligentnega. Nekaj, kar je tako lahko vzljubiti.«
– Marta Bałaga, Cineuropa
»Nekatere filmske ustvarjalce zlahka vzamemo za samoumevne. Eden takšnih je Finec Aki Kaurismäki, čigar filmi /…/ so tako dosledni in prepoznavni, da novica o novem zlahka izzove le skomig z rameni. In prav zato je Jesensko listje takšno presenečenje letošnjega festivala – ne ker bi se Kaurismäki odpovedal suhemu humorju, ki je njegov zaščitni znak vsaj od filma Hamlet v svetu poslov (1986), temveč zato, ker ga je pripeljal blizu popolnosti.«
– Ben Kenigsberg, RogerEbert.com
»Dragulj lepote in upanja«.
– Télérama