Na letošnji razpis se je odzvalo 58 likovnih avtorjev s 70 deli, ki bodo na ogled v štirih novomeških razstavnih prostorih; v Galeriji Kocka, v Jakčevem domu, v Galeriji Dolenjskega muzeja ter v Galeriji Simulaker.
***
V sklopu bienalnih razstav se v Galeriji Kocka predstavljajo:
Mihaela Ciuha (SLO)
Bela laž / video, 1,15 min, 2023
Kiki Klimt (SLO)
Lepota človeškega bitja – Svetlin / akril na vezano ploščo, ø 41 cm, 2 × ø 28 cm, skica 29 × 42 cm, 2021
Igor Papež (SLO)
Nerefkeksija / akril na platnu, 70 × 100 cm, 2023
Alja Piry (SLO)
Les mauvaise calligrammes I/V / vizualna pesem, 29,7 x 21 cm, 2021
Marija Prelog (SLO)
Prepišnost perja A ( kirigami Ptic, 70 × 70 cm, 2023
Mitja Stanek (SLO)
Ta pa nese zlata jajca / asemblaž , 20 × 50 × 50 cm, 2020–22
Nina Stopar (SLO)
Gola duhovna kost čustvenega telesa / akril, olje na negrundiranem platnu, 180 × 180 cm, 2023
Sašo Vrabič (SLO)
Terra Bites / olje na platnu, 150 × 100 cm, 2023
***
Jasna Kocuvan Štukelj, kuratorka razstave, Dolenjski muzej Novo mesto
Laž v umetnosti – umetnost in laž
Vsebinski oris projekta
Predpisana tema letošnjega Mednarodnega bienala Likovne vizije, Etike[te],
ki poteka pod organizacijo Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja (DLUD), je Laž.
Laž in laganje sta, gledano z etičnega stališča, nemoralni in nevredni dejanji, pa vendar stalnici, ki sta oblikovali in oblikujeta zgodovinska obdobja, znotraj njih pa formirata tako družbena kot individualna razmerja. Po definiciji je laž v najširšem destruktivnem oz. negativnem smislu jezikovna praksa, za katero je značilno »zavestno zavajanje drugega z namenom, da mu naredimo škodo« (Terček v Karačić 2009, 71). Z izrekanjem laži torej želimo zavajati v zmoto na način, da prejemnik sprejme informacijo kot edino resnično, in na ta način doseči lastni cilj, ne glede na posledice, ki jih povzročimo prejemniku. Poudariti pa je treba, da je vsako laganje zavajanje, medtem ko vsako zavajanje ni nujno laganje, saj zavajamo lahko tudi z resnico (misliti resnico), ki je (lahko) zaradi pomanjkanja vednosti neresnična. Tema je bila skozi zgodovino redno prisotna v številnih razpravah filozofov od Platona, Aristotela do najbolj radikalnega Kanta, ki je laž označil za »najhujšo prekoračitev dolžnosti«, vir vsega zla, »pravi pravcati gnili madež na človeški naravi«. V vsakdanjem življenju nam izpovedovanje resnice ne ovirajo samo naše osebne težnje, temveč se velikokrat srečujemo z dejstvom, da takšni zahtevki prihajajo tudi iz socialno-družbenega okolja. Kljub temu da družba odklanja laž kot nedostojno dejanje, ji je namreč ta zaradi praktičnih koristi pogosto ljubša od resnice. Kako odriva družba odkritosrčnost celo na ljubo očitne laži, se najpogosteje vidi v politični manipulaciji. In kako se laž znajde v umetnosti oziroma v kakšnem razmerju sta? Ali lahko umetnost laže? Odgovor ni povsem enoznačen, saj je pri vsakršnem izražanju vedno prisotna tudi subjektivna resnica. Skozi zgodovino so umetniki v svoji umetnosti za različne namene uporabljali različne oblike laži oziroma prevar, s katerimi so bodisi potvarjali resnico, kreirali iluzijo ali predstavljali subjektivno resnico, da bi zadostili pričakovanjem naročnikov, zavajali gledalce z ustvarjanjem prepričljivejše resnice, nastavljali družbi ogledalo … Pomembno je omeniti, da ti primeri »laganja« v umetnosti niso namenjeni zavajanju ali oškodovanju gledalca, temveč izpodbijanju percepcije, spodbujanju razmišljanja ali posredovanju globljega pomena. Umetniško »laganje« pogosto služi kot orodje kreativnega izražanja in komunikacije. Ena najpogostejših in priljubljenih laži v umetnosti je uporaba perspektive za ustvarjanje iluzije globine oziroma tridimenzionalnih predmetov na dvodimenzionalni površini. Manjkajoča globina na ploskvi je perspektivično ponarejena tako, da so enako veliki objekti enake mase ob vedno večji oddaljenosti upodobljeni tako pomanjšani, kot se zdijo očesu manjši v resničnem prostoru. Umetniki tako zavedejo gledalca v zaznavanje globine, ki je dejansko ni. Tehnika se je razmahnila in formalizirala v času renesanse, ko je Leon Battista Alberti v svoji razpravi De pictura (O slikarstvu) opisal celovito matematično razlago perspektive in razvil sistematične metode za njeno predstavitev. Poznejši umetniki so jo izpopolnjevali in razčlenjevali na barvno, zračno, linearno, svetlobno; tako vse do danes ostaja temeljni vidik umetniškega predstavljanja, ki krepi iluzijo globine in realizma v različnih umetniških žanrih. Umetnost torej lahko posreduje zlagano sporočilo, saj imajo umetniki v svojih rokah možnost uporabe najrazličnejših manipulacij. Manipulirajo lahko z barvo, kompozicijo, uporabo simbolov, sporočilnostjo, predvsem z namenom, da bi v gledalcih vzbudili specifične emocije in izzvali čustvene reakcije. »Umetnost je laž, zaradi katere spoznamo resnico, vsaj resnico, ki jo lahko razumemo. Umetnik mora poznati način, kako prepričati druge v resničnost svojih laži« je izjava Pabla Picassa, enega najslavnejših likovnih umetnikov 20. stoletja.
Na letošnjem bienalu se je skozi sito sedemčlanske mednarodne strokovne žirije prebilo sedemdeset del oseminpetdesetih umetnikov, ki so predvsem prepričljivo ustvarili umetniška dela v svoji likovni poetiki in se pri ustvarjanju držali predpisane teme. Končni rezultat je pestra plejada del, ustvarjenih v različnih umetniških žanrih, v različnih tehnikah in z različnimi materiali, ki so prikaz razmišljanj o laži v današnjem času.
Mag. Zoran Poznič, predsednik ZDSLU
Ali je lahko LAŽ v umetnosti?
V Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov, ki je leta 2019 praznovala 120. obletnico obstoja, smo tesno povezani s svojimi devetimi regionalnimi društvi in njihovimi projekti. Še posebej je vzpodbudno, da tudi v večjem številu perifernih regij organizirajo odmevne mednarodne likovno vizualne manifestacije in tako našo likovno kulturo, naše umetnike, kot tudi našo državo, predstavljajo širšemu svetu. Spletajo se vezi in nastajajo regionalne kulturne krajine, katerih pomen je veliko večji, kot se marsikdo zaveda. Ne zgolj velike razstave in predstavitve regij, tudi povezovanje umetnikov, likovnih kritikov, publike in lokalnih oblasti, daje dobro osnovo za prepoznavnost naših krajev, kulture in avtorjev v svetu.
Zato smo še posebej zadovoljni, da se je Društvo likovnih umetnikov Dolenjske izvilo iz primeža lokalnih projektov in tako že tretjič zapored organizira odmevni bienalni likovni dogodek LIKOVNE VIZIJE, ETIKE[TE]. Letošnji glavni naslov je LAŽ, tako da so umetniki, vsak na svoj način, ikonografsko vstopali v polja laži.
Laž je pojem, ki je močno razširjen, a zagotovo večplasten in ga v osnovi označujejo za nemoralnega. Je zavestno neresnična izjava, ki nas želi zavesti in zapeljati v zmoto. Laž ne ustreza resnici in je lahko tudi čista izmišljotina, povezana z družbenim dogajanjem, politično aktivnim udejstvovanjem in tudi vsakovrstnimi medčloveški razmerji.* Obstaja od nekdaj, je v glavnem moralno neupravičena in kot taka tudi vstopa v vse pore človeške družbe, človekovega bivanja, udejstvovanja in lastnega jaza.
Veliki filozofi kot tudi veliki likovniki so se pogosto spraševali o resnici, laži in neresnici v umetnosti. Tako je Picasso dejal, da mu laž pomaga razumeti resnico v umetnosti, Hundertwasser je bil prepričan, da brez laži ne bi mogli eksistirati, Oscar Wilde pa je označil laž za fenomen s številnimi obrazi. O laži bi lahko razpravljali na skoraj vseh področjih, a bi jo verjetno zelo težko vključili kot nemoralno dejstvo na področju likovno vizualne umetnosti. Vizualni dražljaji, nadarjenost in intuicija, ki so zasnovani in nato ujeti v intelektu umetnika, v njegovem ustvarjalnem naboju, na realni osnovi ali na sanjskih vizijah, ki jih ustvarjalec nato kompleksno prenese ali predelane vključi v svojem artefaktu, so pogosto likovno vizualne kompozicije, ki jih, četudi jih kot gledalci ne razumemo, nikakor ne moremo označiti za laž. Večplastnost likovnega artefakta, še posebej, če posega umetnik npr. v področje surrealizma, abstraktne in konceptualne 10
umetnosti ali novomedijske umetnosti, je brezmejna, nevezana na realni milje in je nujno, da jo jemljemo iz širšega zornega kota. Resnica v umetnosti je povezana z njeno avtonomijo, s številnimi zunajestetskimi sistemi in estetskimi normami in je ločena od realnosti. Novomedijske umetnine ne hodijo po robu resnice ali laži, saj so povezane z okoljem, znanostjo, družbo, človekom, umetno inteligenco ... Če to kratko razmišljanje strnemo, lahko mirno rečemo, da v likovno vizualni umetnosti ne moremo govoriti o laži kot o nemoralnem pojmu, razen če se znajdemo pred ponaredki. Ti pa so dejanska laž v umetnosti.
Vse umetnine, razstavljene na bienalu z naslovom LAŽ, so resnične. Iskrene čestitam tako umetnikom kot tudi skrbnim organizatorjem DLUD-a, samemu bienalu pa želim dobro obiskane razstave s številnimi obiskovalci in veliko uspeha.
* Vlado Surk (1986): Morala in etika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Alojz Konec, predsednik DLUD
Umetnostni kompas
Na kulturno-umetniško obličje geografskega reliefa večjih področij lahko gledamo tudi na precej kontroverzen način kot na nekakšen aktivni umetnostni zemljevid. Takrat topografsko zaznamo likovno umetnostno polje različnih moči, umetnostne silnice in orientacijski umetnostni kompas. Nekaj se včasih preprosto mora zgoditi, ker na to merijo vse tovrstne silnice. Ker pač tako delujejo. Tako se je leta 1920 v Novem mestu zgodila novomeška pomlad, ki se je zatem preselila v Ljubljano in se tam ponovila.
In Mednarodni bienale Likovne vizije, Etike[te] oziroma krajše Bienale Etike[te] Novo mesto leži na tem močnem kulturno-umetniškem magnetnem polju širše regije. Za novomeško pomladjo v letu 1920 ga tvorijo Mednarodni simpozij kiparjev Forma viva Kostanjevica na Krki od leta 1961, Grafični bienale jugoslovanskih otrok Kostanjevica na Krki od 1969 do 1989 (njegova inačica Bienale otroške grafike Žalec od 1981 pa lepo živi), Bienale slovenske grafike Otočec – Novo mesto od 1989 do 2000 s prebuditveno razstavo Najmlajša originalna grafika Novo mesto 2018, sevniška Arspekta 2000–2009, brežiška razstava Grafiki Posavju – Podoba našega časa 2000–2001, Novomeški likovni dnevi od 2005, Dvorski likovni dnevi od 2012, Mednarodna razstava keramičnih skulptur Ex terra Krško od 2015, brežiški 1.FR.ST 2017 in navsezadnje naš Bienale Etike[te] Novo mesto od 2019 s svojima predhodnima novomeškima mednarodnima razstavama sodobne likovne umetnosti v letih 2016 in 2017.
Moč teh likovnih silnic se odraža v umetnostnem impulzu regije, dežele in na mednarodni ravni. Sam umetnostni impulz kot kompas pa kulturno-umetnostni javnosti kaže neke presežke in postavlja svoje nove kriterije, ki iz središča vplivajo na kozmopolitsko bivanje umetnosti. Moč te variirajoče anticipacije pa lahko policentrično sega daleč in ravno v tem leži moč Bienala. Koincidenčno se dogaja tudi svetovno znani ljubljanski Mednarodni grafični bienale že od leta 1955, kakor se sicer širom Slovenije vseskozi dogajajo številni anualni in bienalni likovni dogodki ter ustvarjalna srečanja. A računamo na vividnost prav našega bienala Etike[te].
Na razpis je prispelo sto štiriindvajset del devetinsedemdesetih avtorjev iz štirih držav. Mednarodna žirija sedmih priznanih umetnostnih zgodovinarjev, galeristov in uveljavljene umetnice je po vnaprej zastavljenih ocenjevalnih merilih izmed njih izbrala sedemdeset del oseminpetdesetih avtorjev. Za uspeh tega bienalnega dogodka so zaslužni vsi udeleženi avtorji, selektorji, kuratorka, organizatorji, sponzorji, donatorji in izvajalci, za kar si prav vsi na tem mestu zaslužijo javno zahvalo. Skupen umetnostni vtis ustvarjajo izbrani, pa tudi neizbrani avtorji. Štiri razstave tega izbora postavljajo tematsko ogledalo z ostrejšo sliko, nekakšen trenutni umetnostni kompas – kaj nam kaže in kam je usmerjen, pa bo ugotavljala umetnostnozgodovinska stroka.
Goran Milovanović, predsednik strokovne komisije
Ocenjevanje avtorskih del in rezultati
Razstave društev umetnikov imajo skozi zgodovino bogato dediščino. Njihova vloga je pomembna pri decentralizaciji umetnosti in kulture kot tudi pri sprotni vizualizaciji vsakokratnega družbenega stanja in sprememb v družbi. Med mlajša, a zelo aktivna društva sodi Društvo likovnih umetnikov Dolenjske, ki je že skoraj pred desetletjem del svoje dejavnosti usmerilo v mednarodno delovanje, bienalne razstave pa povezal s tematsko aktualnimi projekti. Letošnji mednarodni bienale se je tako posvetil laži. Gre za zahtevno temo, saj polje laži prevzema vse družbene pore, z njo pa se na teoretski ravni ukvarjajo mnoge panoge, najintenzivneje filozofija, ki stremi k resnici.
Vizualizacija teme se je izkazala za zelo zahtevno nalogo, vendar ni imela sedemčlanska strokovna komisija nič manj dela pri izbiri, saj je društvo do določenega roka prejelo kar 128 prijav. Pri ocenjevanju smo se osredotočili predvsem na izvirnost in kreativne rešitve, ki so sledile temi na pronicljiv način. Pomembno za komisijo je bilo tudi to, da gre za avtorska dela, ki so nastala v zadnjem obdobju, torej od zadnjega tematskega projekta DLUD naprej.
Veseli me ugotovitev, da je bila komisija pri delu in argumentiranju precej enotna in smo tako soglasno izbrali 70 del za razstavo, ki bodo ob postavitvi Jasne Kocuvan Štukelj prav gotovo zaživela v koherentno celoto in Novemu mestu ter obiskovalcem razstave ponudila pomemben kulturni utrip in užitek ob ogledu del.
Vabljeni k ogledu Kataloga razstavljenih del.