VSA TA LEPOTA IN PRELIVANJE KRVI / All the Beauty and the Bloodshed
Laura Poitras / ZDA / 2022 / 122 min / distribucija: Fivia
Globoko osebni in hkrati izrazito politični dokumentarec raziskuje neločljivo povezanost med aktivizmom ter življenjem in umetniškim delom Nan Goldin, ene najvidnejših svetovnih fotografinj.
Festivali, nagrade: Benetke (zlati lev); National Board of Review (nagrada za svobodo izražanja, eden petih najboljših dokumentarcev leta); nagrada Združenja filmskih kritikov New Yorka za najboljši nefikcijski film; Stockholm (nagrada za najboljši dokumentarec); Toronto; New York; Viennale; IDFA; Talin; Palm Springs
zgodba
»Družba prikriva napačne stvari – in to uničuje ljudi.«
– Nan Goldin
Fotografinja in vizualna umetnica Nan Goldin že od zgodnjih sedemdesetih let dokumentira intimno življenje prijateljev in umetnikov, vključno z lastnim, ter se tako poklanja ljudem in subkulturam, ki jih družba vse prepogosto stigmatizira.
Leta 2017 se je podala v boj proti družini Sackler, farmacevtskim gigantom in filantropom, ki so darovali milijone najprestižnejšim muzejem po vsem svetu. Nan Goldin, ki je tudi sama preživela zasvojenost z opioidi, je s svojo aktivistično skupino P.A.I.N. organizirala akcije, s katerimi so Sacklerjeve in njihovo več milijard dolarjev vredno podjetje obtožili odgovornosti za opioidno krizo.
Vsa ta lepota in prelivanje krvi pripoveduje zgodbo Nan Goldin z njenimi lastnimi besedami, prepletajoč preteklost in sedanjost s pomočjo bogatega izbora fotografij in diapozitivov, arhivskega gradiva ter posnetkov akcij v nekaterih najpomembnejših muzejih.
iz prve roke
»Moji filmi se običajno ukvarjajo s političnimi vprašanji. Spremljajo posameznike, ki se borijo za takšno ali drugačno idejo pravice ali odgovornosti. /…/ Delo Nan Goldin poznam že dolgo. Videla sem njene fotografije kraljic preobleke iz sedemdesetih let, a v pogovoru z njo sem pomen upodobljenih ljudi spoznala na drugačen način. /…/ Ko sva začeli z intervjuji – pri njej doma, običajno ob koncih tedna –, je vse skupaj hitro postalo zelo čustveno. To pa je vodilo do druge, bolj osebne plasti filma. /…/ Všeč so mi nekatere povezave, na primer prehod z akcije skupine P.A.I.N. v muzeju Guggenheim na podobe New Yorka na začetku osemdesetih let. Od uveljavljene umetnice, ki uporablja svoj vpliv za dosego cilja, do tega, kako je vstopila v svet umetnosti in kako se je razvijalo njeno delo.«
– Laura Poitras
»Vsa moja dela govorijo o stigmatizaciji, pa naj gre za samomor, duševno bolezen ali spol. Moje najzgodnejše fotografije so prikazovale kraljice preobleke v Bostonu na začetku sedemdesetih let, vendar se do okoli leta 1980 sploh nisem zavedala, da so dela politična. Maggie Smith, lastnica lokala, kjer sem pet let delala za šankom, je bila tista, ki je prepoznala politične podtone. /…/ Osredotočila sem se na družino Sackler, ker je šlo za ime, ki sem ga poznala. Imela sem jih za velikodušne filantrope, ki podpirajo umetnost, nad katero se navdušujem. Potem pa sem ugotovila, kako umazan je njihov denar. Izvedela sem, da prav oni proizvajajo in tržijo zdravilo, od katerega sem bila nekoč tudi sama odvisna. /…/ Misel, da smo uspeli vplivati na več milijard dolarjev vredno ameriško podjetje, mi je v ponos in veselje. /…/ Če bi film posnela sama, svoje zgodbe najbrž ne bi povedala na enak način, vendar je to Laurin film. Neverjetno velikodušna je bila pri tem, kako me je vključila v proces.«
– Nan Goldin
portret avtorice
Laura Poitras je režiserka dokumentarnih filmov, novinarka in umetnica. Leta 2015 smo si v Kinodvoru lahko ogledali njen z oskarjem nagrajeni dokumentarec Citizenfour, sklepni del trilogije, v kateri je raziskovala učinke ameriške »vojne proti terorizmu« po 11. septembru. Prvi del, My Country, My Country, se je osredotočal na iraško vojno in je režiserki poleg nominacije za oskarja prinesel uvrstitev na tajni seznam teroristov ameriške vlade, drugi, The Oath (2010) o Guantánamu, pa je bil nagrajen za najboljšo fotografijo na Sundanceu in prejel dve nominaciji za nagrado emmy. S članki o ameriški Agenciji za nacionalno varnost (NSA), nastalimi na podlagi Snowdenovih dokumentov, je Laura Poitras prispevala k prestižni Pulitzerjevi nagradi za javno službo, ki sta jo leta 2014 prejela The Guardian in The Washington Post. Leta 2016 so v muzeju Whitney priredili umetničino prvo samostojno razstavo, serijo instalacij, ki so se osredotočale na tako imenovano vojno proti terorizmu. Dokumentarec Vsa ta lepota in prelivanje krvi je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu festivala v Benetkah, kjer je prejel zlatega leva za najboljši film.
zanimivosti
Laura Poitras je sprva nameravala posneti film o protestih proti podjetju Purdue Pharma, proizvajalcu opioidnega zdravila OxyContin, ki povzroča močno zasvojenost. Kampanjo proti podjetju v lasti milijarderske družine Sackler je organizirala skupina Prescription Addiction Intervention Now (P.A.I.N.), ki jo je ustanovila fotografinja Nan Goldin. Kmalu po tistem, ko je leta 2019 začela intervjuvati Nan Goldin, pa se je Laura Poitras odločila, da bo v ospredje svojega dokumentarca postavila umetničino življenje in delo.