Dragan Gačnik je eden najbolj doslednih minimalistov, konstruktivistov in geometristov med zeniškimi umetniki. V novi seriji slikovnih predmetov Ab ovo nadaljuje tradicijo analitične umetniške prakse (Lj. Prčinlić) znotraj geometrijske abstrakcije.
Gačnik nadaljuje svojo prejšnje raziskovanje na to temo, temo žičnih prostorskih risb. Z drugimi besedami, deluje in povezuje fine žične strukture – kot linearno razredčeno maso – na belem ozadju med dvema stekloma. Na ta način analizira in spreminja brezčasne oblike kvadrata, njegova matematična razmerja. Gačnik doseže pristen pomenski naboj, kjer čutimo kontemplativno, meditativno kakovost geometrijske abstrakcije, celo minimalistične težnje.
Sence,ki jih mečejo linearne žične strukture na belem stenskem ozadju, tvorijo novo virtualno, iluzionistično izmuzljivo risbo, pasliko risbe, in v tisti krhki in nežni nestalni lepoti in čistosti koncepta približuje nekaterim zgodnjim delom Gorana Petercola in Marijana Molnara.
Iva Körbler, umetnosni kritik, Zagreb, 2021
**
Likovne meditacije
Za poznavalce likovne umetnosti v Zenici, mestu, iz katerega prihaja Dragan Gačnik, je že dolgo znano, da je temeljna značilnost njegovega likovnega kroga izražen občutek za problematiko konstruktivne biti slike. Nenavadno dejstvo je, da se je prav v takšni sredini, kjer že desetletja prevladuje težka industrija, kot mitska bit med bruhanjem ognja, ki izžareva visokoenergetsko stanje materije, začela ideja izgradnje in negovanja te tihe, visoko estetizirane duhovne kulture, ki v svojih raznovrstnih delovnih postopkih z materijo uveljavlja nizkoenergetska stanja in skrajni minimalizem pri strukturalizaciji likovnega
izražanja. Predstavnikom te ekološko osveščene konstruktivne analitične linije v zeniški likovni kulturi (Lj. Perčinlić, A. Kajinić) se je s svojim zelo koncentriranim delovnim postopkom, strukturiranim na geometrični poti, priključil tudi Dragan Gačnik. Odraščajoč intelektualno kot tudi eksistencialno v takšni klimi je imel Gačnik v obdobju svojega življenja srečo, da osvoji izkušnje slovenskega teoretičnega in likovnega pedagoga Milana Butine, ki je v svojih umetniških izkušnjah gojil idejo ohranjanja temeljnih ontoloških vprašanj o naravi likovne umetnosti, predvsem o njenem jeziku. Gre za potrebo objektivnega načina organizacije plastičnega oblikovanja temeljnih načel planskega plastičnega mišljenja. Gačnik se je pri artikulaciji svojih plastičnih idej opredelil za drugačno, nepikturalno materializacijo.
Njegova dela, narejena iz tenkih žičnih vlaken, ki s pletenjem linearne kvadratne mreže gradijo geometrijske slike in strukture čistih, primarnih sistemov, določajo to umetnost kot problematiko prostorne risbe. Te so sestavljene med steklene plohe in okvirje in s svojo naglašeno objektivnostjo te strukture pod svetlobo razlivajo na stene v vidu senc. Optično prevzemajo vlogo nosilca znaka in poudarjajo topološki koncept slik. Edinstvena celota
Gačnikovih slik in del se dojema kot glasba, kot ritmično zaporedje motivov s poudarjenimi dominantami minimiziranih strukturalnih sklopov in spletov. Vtkana je harmonija od spletov žičnih niti, akorda, in odzvanja z meditativnim ritmom semantičnega zgoščevanja strukture svetlobe in tišine. Zaradi tega smo pred časom ta učinek Gačnikovih del imenovali »zvoki tišine«. V kulturnem okolju globalnega sveta, ki mu z urbano ikonosfero prevladuje hrupna, kičasta podoba s propagandnimi sporočili potrošniške družbe, spektakel prazne estetike tišine predstavlja utopično obrt k nepredmetnemu, neintencionalnemu svetu duhovnosti in sprostitve. Gačnikove slike so utemeljene na geometrijskih oblikah, po svoji naravi so neoznačena dela, dela ki govorijo zase in ne dela, ki prenašajo slike, vtise in sporočila iz zunanjega danega sveta, kot so neke vrste meditacija, ki s pomočjo likovnih elementov, zloženih v primarne strukture, pomagajo oživiti imaginacije, ki so vseprisotna elektronska slika, posredovana medijem množične komunikacije in so izbrisana iz naše antropološke izkušnje. Tako umetniško delo ostaja privilegirani nosilec estetske funkcije in v naši civilizacijski izkušnji predstavlja mesto spoznanja o konstituciji Subjekta, torej spoznanja o antropološkem procesu, v katerem ima odločujočo vlogo slika. Mi, opazovalci, tako postanemo akterji v tem procesu in s pomočjo Gačnikovih del prostorsko artikuliramo v galerijsko predstavitev del, sprejmemo meditativni proces spoznavanja. Stene galerije postanejo zasloni, na katere skozi vizualno meditacijo prečiščene zavesti oblikujemo naše naj bolj skrite misli in želje.
Aleksandar Adamović, umetnosni kritik
**
Dragan Gačnik je slikar, oblikovalec in scenograf. Je član Društva likovnih umetnikov Bosne in Hercegovine.
Stalne umetniške postavitve njegovih del:
Mestna galerija Zenica, Muzej mesta Zenica, Rektorat Univerze v Sarajevu
Umetniška nagrada, Aprilski salon Zenica 2009, likovni kritik prof. dr. Antun Karaman, Hrvaška
Samostojne razstave
2001, Ljubljana, galerija Svetovni slovenski kongres, likovni kritik prof. dr. Mirko Juteršek
2002, Sarajevo, Galerija Mak, likovni kritik Aleksandar Adamović
2002, Tuzla, galerija Bosanskega kulturnega centra, likovni kritik Aleksandar Adamović
2003, Travnik, Galerija Alter alt, kritik Selvedin Avdić
2005, Zenica, Mestna galerija, likovna kritičarka Ivana Jevđević
2005, Visoko, mestna galerija LIKUM, likovna kritičarka Ivana Jevđević
2006, Novo mesto, galerija Kulturnega centra Janeza Trdine; tekst o razstavi: Bojan Božič
2009, Sarajevo, galerija Novi hram, likovni kritik prof. dr. Besim Spahić
Skupinske razstave
Slovenija, Hrvaška, Srbija, Nizozemska, Italija, Mađarska, Španija, Kuba …
Likovne kolonije
Postojna 1993, Most na Soči 1995, Kančevci pri Murski Soboti, Monošter na Mađarskem
2018, Apače pri Mariboru 2019, Maribor 2000, Tuzla, Kupres, Vitez …
Pregled Gačnikovih del
Aleksandar Adamović, prof. dr. Milan Butina, prof. dr. Mirko Juteršek, prof. Anka Krašna,
Katarina Mohar, prof. dr. Sadudin Musabegović, prof. dr. Asja Mandić, prof. dr. Antun
Karaman, Iva Körbler, Željko Marciuš, prof. dr. Aida Hodžić Abadžic, prof. dr. Dubravka
Pozderac Lejlić, Sanela Nuhanovića, Maja Bobar, Andrea Mekić, prof. dr. Željko Škuljević,
Ivana Jevđević …