Predstava traja 40 minut.
Foto: Gregor Gobec
ZGODBA O ZADOVOLJSTVU S TEM, KAR IMAMO, IN O PRIPRAVLJENOSTI DELITI S TISTIMI, KI NIMAJO.
Po Zverjascu in Zverjaščku, ki sta premagovala strah v gozdu, polnem plenilcev, ter raznih dogodivščinah prav nič zlobne čarovnice v Bi se gnetli na tej metli je na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana zaživela nova uspešnica svetovno priznane škotske avtorice Julie Donaldson in nemškega ilustratorja Alexa Schefflerja Najprisrčnejši velikan. V režiji Jake Ivanca, dramatizaciji Jureta Karasa in z avtorsko glasbo Davorja Hercega igrivo upodablja bogastvo medsebojne pomoči in nesebičnosti.
Najslabše oblečeni velikan v mestu si želi preobrazbe, zato si privošči nova oblačila. V novih nogavicah, čevljih, kravati, srajci in hlačah je videti prav najimenitnejši velikan v mestu. A kaj, ko na poti domov sreča prijatelje, ki so jih doletele različne nesreče: žirafa žalostno smrka, kozlu je vihar odnesel jadro, miške so ostale brez hiške, lisica brez spalne vreče, kužek je obtičal v blatni mlakuži. Vsi nesrečneži nujno potrebujejo njegovo pomoč … Velikan prijateljem nesebično razdaja svoja nova oblačila, on pa postaja vedno bolj gol in vedno bolj premražen. Rešijo ga njegova stara oblačila, ob katerih se vnovič znajde na začetku – spet je najslabše oblečeni velikan. A dobro se z dobrim vrača in živali ga ne presenetijo le z darilom, pač pa tudi s spoznanjem, da je zaradi svojih dejanj prav gotovo najprisrčnejši velikan, ki mu ne manjka prijateljev.
Uprizoritev, zasnovana na zgodbi o zadovoljstvu s tem, kar imamo, in pripravljenosti deliti s tistimi, ki nimajo, prinaša otrokom srčna sporočila o dobroti in sočutju, predvsem pa o solidarnosti in prijateljstvu. Velikan nas s svojo naklonjenostjo spomni, da sta bolj kot kopičenje materialnih dobrin pomembni človekovi srčnost in prijaznost.
Predstava se na velikanovi poti skozi mesto spreminja in pregiba v dinamično igro perspektiv. Preplet oddaljenosti in bližine, velikega in majhnega ter raznovrstnih dimenzij odpira domišljijo in gledalcu razpira pogled. Poigrava se tudi z različnimi lutkovnimi tehnikami, ki s songi, vizualno podobo in nagajivo besedilno predlogo razgibajo celoten oder.
Jaka Ivanc je gledališki in lutkovni režiser, njegova značilnost pa je izvrstno spajanje dramskega in lutkovnega gledališča z glasbo v vseh njenih oblikah. V Lutkovnem gledališču Ljubljana je ustvaril že niz uspešnih predstav, med njimi Zverjasca, Zverjaščka in Bi se gnetli na tej metli, ki so pred leti gostovale tudi v Kulturnem centru Janeza Trdine.
Uprizoritev v kombinaciji igralca kot glavnega protagonista in lutk različnih tehnik skupaj z glasbo in songi izoblikuje pestro dogajalno podobo z jasno sporočilnostjo. Podpira jo tudi vizualna podoba, ko se igra z dimenzijami in v ploskovit okvir slike domiselno vnaša globino. Najprisrčnejši velikan mozaik srečanj razigrava z duhovitimi živalskimi značaji in linearno narativnost bogati z domišljijo njihovih zgodb. V srži pa se kaže kot preprosta zgodba velikega srca, ki v pravljični preobleki lahkotnega in vedrega tona zasleduje realnost človeških odnosov in vrednot.
/Zlata paličica, strokovna komisija: Nika Arhar, Martina Peštaj in Adriana Gaberščik/