Muzikal Trač

V zadnjem tednu leta 2020 smo za vas pripravili možnost ogleda velike postavitve, ki je na našem premajhnem odru s preskromno tehnično opremljenostjo ne moremo gostiti.

Muzikal TRAČ je nastal v koprodukciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Gledališča Koper, premierno je bil uprizorjen februarja 2017.

Napisan je na podlagi ene najslavnejših Shakespearovih komedij Mnogo hrupa za nič, v kateri se vse suče okrog ljubezni, hrepenenja, izdaj, spletk in vseh mogočih preizkušenj, ki jih morajo zaljubljenci prestati, da si lahko nazadnje presrečni skočijo v objem. Delo sta v bolj sodobno in muzikalno opravo odela komedijski libretist in Gašper Tič in skladatelj Davor Herceg. Z naslovom Trač nakazujeta, da ves trušč v odnosih in na odru (in pogosto tudi v življenju) povzročijo obrekovanje, osiranje, govorice, trači …

Muzikal Trač je bil na voljo od 29. 12. 2020 do 4. 1. 2021.

V uprizoritvi, ki sta jo režirala Jaka Ivanc in Gašper Tič, igrajo, plešejo in pojejo Tanja Ribič, Gregor Čušin,  Iva Krajnc Bagola, Tina Potočnik Vrhovnik, Lena Hribar, Mojca Funkl, Milan Štefe, Jaka Lah, Rok Matek,  Robert Korošec, Filip Samobor, Matic Lukšič, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič, Rok Kravanja in Uroš Smolej, v alternacijah pleše dvanajst plesalk in plesalcev, za glasbeno spremljavo pa prav tako v alternacijah poskrbi štirinajst glasbenikov.

Uprizoritev Trač je leta 2018 na 27. festivalu Dnevi komedije v Celju prejela kar štiri nagrade: izbrana je bila za žlahtno komedija po izboru strokovne žirije in po izboru občinstva, Iva Krajnc Bagola je prejela nagrado žlahtna komedijantka, Uroš Smolej pa nagrado žlahtni komedijant.

O vsebini (povzeto po članku Ire Ratej iz gledališkega lista uprizoritve)

Shakespeare v svojih komedijah in tragedijah fenomen ljubezni razpre v široki pahljači in v vsej njeni ambivalenci. Ljubezen je lahko pogubna, lahko je neuslišana in destruktivna ali pa povsem pasivna. Se pravi, je gonilna sila, ni pa zgolj pozitivna. Ima izjemno moč, saj posameznike malodane obsede, zamegli njihov razum in presojo. Ne ozira se na spol, stan ali raso in nihče ni imun pred njo. Tudi zato se poraja dvom, da bi se lahko nič iz naslova nanašal na ljubezen, saj je ta vtkana malodane v vsako Shakespearovo stvaritev kot poglavitno gibalo. 

Gašper Tič že v naslovu nakazuje odgovor, da ves ta trušč sproži trač. Tudi sam uporabi obrekovanje, osiranje in govorice kot pogonsko gorivo komedije. Messina tako postane Tračistan, z gostilnico Pri Maši, ki nosi ime po tujki, lepi oštirki, ki se je primožila od drugod. Zgodba tako dobi bolj slovenske obrise, četudi so nekatera imena ostala italijanska. Leonato, denimo, je oštir in ne več vojvoda. Njegov zakon z Mašo škriplje, finančna situacija tudi ni najboljša, zato se na vse kriplje trudi oddati obe hčeri v zakon. Shakespearov Leonato nima žene in ob hčerki Hero je pohčeril še Beatrice, pri družinskih zadevah mu pomaga brat Antonio.

Tako Messina kot Tračistan sta območje miru, vojna se bije drugje in vrnitev vojske sproži val vznemirjenja v obeh, le da v Tračistan namesto pehote priletijo piloti. Njihov poveljnik Don Pedro, nekoliko zagonetni lik pri Shakespearu, se v Tračistanu sprosti do te mere, da nam razkrije tako svoje veselje do poseganja v usode drugih kot tudi svojo spolno nagnjenost do istega spola. Njegov zagrenjeni brat Don Juan (Don John) pri Shakespearu ne skriva svojega prezira do bratovega uspeha in sreče drugih. Skupaj s svojima pomočnikoma (Borracio in Conrad) pri Shakespearu nastavi Leonatovo služabnico Margareto, preoblečeno v Herina oblačila, v objem Boraccia in s tem uspešno prepreči poroko med Claudiem in Hero. V Tičevi priredbi pa se prelevi v Don Svedra, ki rokuje z najmočnejšim orožjem 21. stoletja: informacijami oziroma medijem, še natančneje – s tabloidom. Tračistan tako dobi časopis, medtem pa Župnik iz vinske usedline že napoveduje razmah danes splošno razširjenih internetnih informacijskih platform.

Ljubezen je tudi v Tičevem Traču osnovno osišče. Dvema ljubezenskima paroma z melodramatičnimi zapleti doda še dva. Zaljubita se že rahlo odcvetela Margareta in Don Svedrov asistent Boraccio, ob njiju pa še Don Pedro in Župnik. Boraccio je pri Tiču metafora sodobnega prekarca, ki počne vse, kar mu je ukazano, in se spotoma povsem razčloveči, saj v svoji ubogljivosti spominja na psa. Šele ljubezen ga ponovno vzpostavi kot človeško bitje. Župnik je sprva konvencionalno dobrodušen alkoholik, a ko se na koncu izkaže, da je gej, v imenu ljubezni zapusti Cerkev in se skupaj z Don Pedrom odpravi nekam proti severu. Ljubezni je pri Tiču še več kot pri Shakespearu in vešče ji postavlja ovire na poti do uresničenja. Situacije mojstrsko preplete do te mere, da konec razreši z deusom ex machina – z množičnim ljubezenskim poljubom, ki prežene zlo. Ljubezen torej premaga zlo oziroma trač. Shakespeare požene zlobnega spletkarja Don Juana v neznano, Tič ga najprej klonira in pomnoži, kot se množijo in klonirajo trači in njihovi prenašalci, ter ga nazadnje uniči z manifestacijo resnične ljubezni. V opoziciji sta torej ljubezen in trač, prva zaseda mesto resnice, trač pa je izenačen z lažjo. Na prvi pogled ta shema drži, vendar kot ljubezen tudi trač ni zgolj enoznačen.

»Navdihnjeno s Shakespearom« (po članku Anje Krušnik Cirnski iz gledališkega lista uprizoritve)

Gašperju Tiču (in MGL) je s komedijo – mjuziklom Trač uspel ultimativni (avto)citat. V Župančičevem prevodu Shakespearovega izvirnika Mnogo hrupa za nič, besedila, ki je služilo kot osnova, se namreč omenja gospoda Tiča: »In gospod Tič je eden od njih« (1968: 51). Čeprav je bilo to najbrž naključje, pa gre Trač še korak naprej. V prizoru »Romeo in Julija« je avtor namreč zapisal naslednja verza: »Družina tvoja in pesniški tvoj tič, / spoznati morajo, da mnogo hrupa zganjajo za nič.«

Pomembno je, da to omenimo, saj je prav citatnost kod te komedije. »Navdihnjeno s Shakespearom« lahko preberemo pod naslovom besedila. Gašper Tič ni uporabljal le prej omenjene Shakespearove komedije, temveč citira tudi Romea in Julijo, Ukročeno trmoglavko, Riharda III., Vihar, omenja tudi Hamleta itn.; dramska dela Williama Shakespeara so mu bila osrednji vir citatov. Ne le to, po Shakespearovih delih so naslovljeni tudi prizori: iz Beneškega trgovca nastane Tračistanski trgovec, Kakor vam drago, Komedija zmešnjav itn. Komedija je prav zares navdihnjena s Shakespearom, a se do tega obnaša, kot si ta zasluži – je namreč tudi poklon največjemu avtorju vseh časov. Pomembna razlika med Shakespearovim in Tičevim besedilom pa je pravzaprav verz: medtem ko ga pri Shakespearu ne najdemo, gre pri Tiču za formo, govorico mesta, v katerem se nahajamo – v Tračistanu vsi govorijo v verzih, rimščini: »nič to z Rimom nima, pač pa rima se vse …« Čeprav verz sam po sebi še ni komičen, pa avtor v ta verzni univerzum dramskega besedila vpelje anomalijo: osrednji lik Hero namreč ne zna govoriti v verzih!

Hero je tračistanska napaka in namerna napaka avtorja, skozi katero vzpostavi največjo transformacijo in komiko ponavljajočega neuspeha sestavljanja rime: »Jaz pa sem brala in brala, / da ja ne bi s kom v postelji  …« In čeprav ji vsi prisotni zraven ponudijo nadaljevanje te rime, jo Hero zaključi s »koitus«. Prav Hero lahko zato na ravni forme, torej verza, doživi največjo transformacijo tudi kot lik: ko se zaljubi, začne tudi rimati.

Gašper Tič uporablja še mnoge druge reference in citate – vse od pravljic pa do slovenskih romanov in pregovorov: Cankarjevi Hlapci, Janko in Metka, Sneguljčica, Cvetje v jeseni itn. Ni naključje, da Mašo, lepo oštirko, ki komedijo odpre, igra prav Tanja Ribič: »pojavi se mična Maša v lepi dolgi obleki iz nekega drugega preteklega časa in začne peti, mirno, nežno … (Referenca za prvih šest verzov je Zbudi se …« Ribičeva oziroma Maša s tem odprtjem vzpostavi kod songov, saj avtor med drugim citira pesmi, kot so Gigolo, Ti si mi u krvi. Posebej je treba omeniti pesem I need a hero, ki se tukaj transformira v Jaz ljubim Hero; gre za odlično besedno igro med angleško besedo»hero« (junak) in v primeru komedije Trač (in Shakespearovega originala) za lik Hero. A v tem primeru gre že za temeljne prvine komedije: dvojnike, s tem pa tudi vprašanje identitete in ponavljanja.

Že Shakespeare sam se je posluževal tem, motivov, lastnosti likov, situacij, ki jih je v različnih dramskih besedilih lahko vpletel v mehanizem tragičnega ali komičnega. Eden očitnejših primerov Shakespearovega avtocitiranja, ki ga najdemo tudi v Traču, sta par Benedikt in Beatrice, »ukročena trmoglavca«, osrednji motiv v komediji Ukročena trmoglavka, kjer Petruchio z različnimi psihološkimi prijemi ukroti trmoglavko Katarino, ki se ne želi poročiti. Prav to lastnost zasledimo pri Beatrice, a tudi pri Benediktu; da pa ugotovita, da sodita skupaj, je potrebnih nekaj spletk. Citatnost kot kod Tičevega besedila pravzaprav ni nič čudnega: sploh glede na to, da je citatnost tudi lastnost Shakespearovega opusa. 

Tako kot Shakespeare uporablja različne zvrsti komedije, je tudi komedija Gašperja Tiča sestavljena iz različnih komik: komike karikiranja, karakterne komedije, komedije nravi, situacijske komedije, komedije zmešnjav (če omenimo samo ples v maskah), groteskne komedije, besedne komike (te kar mrgoli!) itn.