PRETRESLJIVA DRAMA KENA LOACHA SE Z LUCIDNOSTJO IN ČLOVEČNOSTJO LOTI ŠE ENEGA PEREČEGA PROBLEMA SODOBNE DRUŽBE: PREKARNEGA DELA IN NJEGOVEGA POGUBNEGA VPLIVA NA DRUŽINSKO ŽIVLJENJE.
Pred tremi leti je s socialno dramo Jaz, Daniel Blake v Cannesu (že drugič) zmagal Ken Loach, zdaj se socialno ozaveščeni angleški režiser vrača s Sorry We Missed You (Oprostite, ker smo vas spregledali), sodobnim portretom družine, ki po finančnem zlomu leta 2008 nikakor ne pride na zeleno vejo.
Ricky, Abby in njuna dva otroka, starejši najstnik Sab in mlajša deklica Liza Jane, živijo v najeti hiši v Newcastlu. Abby dela kot pogodbena negovalka starejših ljudi in kljub dolgim delovnikom ima rada svoj poklic. Ricky kot nekdanji gradbeni delavec išče novo zaposlitev in zagleda priložnost v veliki dostavljalski službi, kjer postane samozaposleni voznik kombija. Ricky in Abby se na vso moč trudita zagotoviti boljše pogoje za svojo družino in oba sanjata o lastnem domu. A razmere na trgu dela so neizprosne: pogoji dela ne vključujejo plače, osemurnega delavnika, počitka, bolniškega dopusta, nikjer ni posluha za osnovne človekove potrebe. Ob vse daljši odsotnosti staršev začnejo napetosti med družinskimi člani naraščati in sicer ljubeča družina se začne šibiti pod težo bremena, ki ga posamezniku nalaga sodoben ekonomski sistem.
Teme za pogovor:
položaj posameznika na trgu delovne sile, sodobni pogoji dela, socialna varnost, vpliv ekonomskega in družbenega sistema na posameznika in družino, družinski odnosi, uporništvo, soočanje s čustvenimi stiskami, sočutje, skrb za sočloveka, predanost, prijateljstvo
Uporabno pri predmetih:
angleščina, sociologija, filozofija, psihologija, razredne ure
kritike
»Tudi letošnji Liffe je za doslej najboljši film moral počakati na Kena Loacha in njegov film Medtem ko vas ni bilo. /…/ če vas ni bilo med gledalci ali gledalkami, ste zamudili ne le nekaj najboljšega, marveč sam ‘trenutek resnice’. /…/ Loach zna narediti film, ki se na neki način skrije za tem, kar prikazuje. Da ‘se skrije’, pomeni, da mu ne gre toliko za kakšno umetelnost naracije ali stilistično bravuroznost, kakor za to, da se odgovorno in temeljito loti snovi, problema, situacije, ki jo obravnava. Loachevski film je neke vrste film ‘ad rem’, ki zna biti tudi bolj resničen od same realnosti, se pravi, da zna pokazati, kaj ta v resnici je. In ‘zero hours’ je v resnici to, da je samozaposleni ne le brez vseh delavskih pravic, marveč da dela za ‘nič ur’ svojega časa.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»/…/ še eno netaktno, strastno poročilo iz srca sodobne Britanije, dežele vazalov ‘dela na zahtevo’ ter tlačanov storitvenega gospodarstva – film, ki nadaljuje Loachevo preteklo tradicijo in sega k Tatovom koles Vittoria De Sice. To je ognjevito, neposredno in srdito delo, ki nam brez ironije in olepševanja predstavi sodobni problem, katerega posledice kar ne najdejo svojega mesta v dnevnih poročilih.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»To je ravno toliko film o družinski dinamiki kot o tem, kaj kot družba žrtvujemo za udobje hitre dostave Amazonovih paketov. Pristen, niansiran čustveni naboj filma se razkrije prav v tihem opazovanju naraščajočih napetosti med zaposlenima staršema in njunima otrokoma.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Novi film Kena Loacha Medtem ko vas ni bilo brexita ne omeni niti z besedo, čeprav je evidentno, da kaos angleškega socialnega sistema izhaja tudi iz političnih manipulacij zadnjih treh let. V tem smislu Loachev film prikliče Coppolovega Botra, kjer mafije prav tako nihče ni omenjal z besedo, vedno je bil govor le o ‘družini’. In družina je sidrišče prepričljivega filma starega britanskega socialista /…/.«
– Simon Popek, Dnevnik
»Ljubeča in skromna družina razpade pred našimi očmi na obupane in dostojanstva oropane človeške lupine. Sistem ubija – je končno sporočilo filma, ki bi ga lahko pristojno ministrstvo /…/ odtisnilo na etikete z opozorilom pred nevarnostmi kapitalizma in svobodnega trga.«
– Tina Lešničar, Delo
»/…/ drama tako goreče človeške empatije in srce parajoče vsakdanjosti, da vam njeni siloviti klimaktični prizori dobesedno vzamejo sapo.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Nekateri režiserji z leti postajajo vse mlajši – proti vsem pričakovanjem postanejo bolj vitalni, pronicljivi, prepričljivi in relevantni. Ken Loach je dolgo delal nepopustljive, stroge in trpke drame o ljudeh, ki so jih nekoč imenovali ‘delavski razred’ – in ti filmi so živeli na tihem koncu radarja; nekaj jih je bilo dobrih, a večina je šla mimo bolj ali manj neopaženo. Vendar je čas Loacha dohitel in ga potisnil na sam vrh ustvarjalnih moči. Pri dvainosemdesetih snema filme, ki razkrivajo – s skoraj karmičnim občutkom za tempiranje – družbeno dramo našega časa. /…/ Tokrat je spet zadel v črno. Njegov novi film Medtem ko vas ni bilo je še ena intimna in silovita drama o tem, kaj se dogaja v vsakdanjem življenju ljudi – pa ne le v Angliji, ampak po vsem svetu.«
– Owen Gleiberman, Variety
»Kot v vseh Loachevih najboljših delih je tudi tu močna, prizemljena, naturalistična igra igralcev tista, ki poskrbi, da film ne zdrsne v pretirano didaktičnost, ampak navduši kot pretresljiva, prepričljiva, relevantna drama o hudo omejenih možnostih, s katerimi se dandanes sooča vse preveč Britancev.«
– Geoff Andrew, Sight & Sound
»Rickyja tu in tam ugrizne kak pes, toda kapitalizem ga raztrga. Predvsem pa mu kapitalizem raztrga družino. Abbie (Debbie Honeywood), njegova žena, je patronažna negovalka – bolnim nudi oskrbo na domu. Skrbi za ljudi. Na drugi strani pa se kapitalizem za ljudi ne meni več. Spravlja jih na rob živčnega zloma. Nobene empatije. Vse bolj je nečloveški. Film Medtem ko vas ni bilo, nadaljevanje Loachevega filma Jaz, Daniel Blake, jasno pokaže, da se Ricky, Abbie in njuna otroka kapitalizmu ne izplačajo več – in da se Rickyju, Abbie in njunima otrokoma ne izplača več kapitalizem.« ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
Vir besedila Kinodvor.