"Da bi se sprejelo umetniško delo v celoti, se mora uporabnik postaviti v položaj umetnika, oziroma mora sam zavzeti umetniško stališče."
Mića Popović, Izhodišče slike
MODRO
Mlada avtorica Tatjana Ratković Bosnić, se po dolgoletnem grafičnem ciklusu "Oblike", tokrat predstavlja z novim opusom "Modro", ne v grafičnem izrazu, temveč v tehniki akrila na platnu. V "Oblikah" raziskuje svoje notranje "sokove", lastno substanco, iz katere so zgrajena vsa fizična bitja, z svojo maso, barvo, gostoto, vonjem.
Njene "Oblike" niso odnos krivih in ravnih površin v zunanjem svetu, temveč dvodimenzionalne oblike v fizičnem, geometrijskem in fraktalnem smislu. Navezal se bom na del besedila, ki ga je napisal prof. Nenad Zeljić: "Tatjana Ratković je avtorica, katere poetika temelji predvsem na intenzivnih notranjih impulzih, čustvenih refleksijah njenega bitja. Čeprav je govora o vsestranski osebi, angažirani intelektualno, ki se zaveda okoliščin, v katerih se odvija sodobna umetnost, njena ustvarjalnost nastaja s poslušanjem lastnega telesa. Ratković je avtorica osebne umetniške poetike, ostre realizacije, nežne ideje." V uvodu ne smemo pozabiti spregovoriti o "Oblikah", kajti avtorica nadaljuje z raziskavo, lahko bi rekel drzno čustvenih refleksij njenega bitja in prepoznave posebnosti, pri čemer se izraža z obliko, v likovnem jeziku z natančnimi imeni del z lastnim gledanjem na zunanji svet, njegovim vplivom na notranja stanja in istočasna razmišljanja o vplivu tega stanja s stališča osebnega pogleda na zunanji svet in družbo. Način in značaj umetniške spoznanja...
Avtorica jemlje za izhodišče namero, da s svojimi deli in naslovi pride iz intuitivnega v diskurzno spoznanje odnosa subjekta, sebstva objekta, in na ta način postavlja vprašanje lastne osebnosti in možnosti spoznave. Raziskuje različne oblike spoznave, intuicijo posebnega, pa tudi čutno intuicijo in na ta način vodi svoj um do nekega uvida edinstvene resničnosti. Obenem, pa spretno raziskuje svojo intuitivno, čustveno in družbeno definirano, dogovorjeno in naučeno, pri čemer poskuša sebi, zavedajoč se vsega navedenega, napraviti dokončno raspoznavo slike in na ta način uresničiti komunikacio, ali ne? Zavestno se izogiba epskemu opisovanju. Pojavlja se samo v naslovih del ali v opombah nekaterih del, kar ima za posledico upad všečnosti v potrošniškem svetu. Artefakt je intimen, senzibilen, smiselno, bi rekel občasno močno boleč, oseben, skoraj monološki, namenjej sebi, v dialogu pa minimiziran. Avtorica s slikami materializira, barva, z naslovi del pa govori natančno, eksplicitno in odkrito s pesniško slikovitostjo "govori" o svojih notranjih čustvenih stanjih, razmišljanjih. Ne išče, niti ne nudi odgovorov, preprosto slika in določa svojo lastno stanje, zasužnjuje misel v obliki podobe. Pri tem spretno uporablja slikarske izraze: obliko, ki nikoli ni trda, dokončana, gledamo lazurno nanesene sloje, skrite podslikane "misli", s statičnimi ali dinamičnimi potezami, doživljamo na pol realna, sanjava, levitirajoča stanja. Že v naslednjem delu nas avtorica preseneča s svojo "neurejenostjo" nočnih mor, pri čemer realizira to s koloritom, agresivnim gibom, dinamiko, ki vodi tudi nas v lastno neugodje, kot ga nam prikazuje z naslovi slik: "Smrt pri 33. letih", "Črne misli", "Nedosegljivo", "Teža", "Samota". Polivalenca življenja daje tudi druga videnje, tako, da nas že v naslednjih nežnih pastelnih delih nagradi: "Niti", "Pogled navzgor", "Toplota". Modra barva je tokrat – lahko bi rekli – kot zbrani rokopis avtoričinega stanja, ki je skoraj avtobiografski. Nespremenljiva v vseh svojih "oblikah", odtenkih, globinah, tonalitetah, od temne, globoke, težke in mračne modre do prosojno voden tuirkizne. Izpostavil bi sliko "Za paravanom", s pravimi vprašanji: kakšni smo, kakšna so naša življenja, koliko smo mi, mi, in ko se dvignijo zavese in se začne "predstava", kakšna je naša "vloga"?
Za zaključek... Avtoričino polje ega-osebnosti je težnja k lastni popolnosti, njenem resničnem JAZU. Ona, brez dvoma, v gnostičnem smislu, "da je vse v nas in da smo mi v vsem" išče tako mikro kot makro spoznanje, ki nista niti racionalno niti konceptualno izvedljivi. S Heglovo logiko resničnosti omejuje na abstrakcijo, pojem in z likovno konkretizacijo uresničuje svojo lastno resničnost.
Dragan Gačnik