Struktura likovne govorice je avtonomna vsebina, ki je za razumevanje videnega povsem dovolj. Besedne interpretacije so sicer priročno orodje, katerih vrednost pogosto temelji tudi na strokovnih avtoritetah avtorjev.
Ne glede na to, koliko se približajo bistvu, pa venomer ostajajo nadomestek, ostajajo prevod ene izraznosti v drugo. Strukturo likovnega je možno interpretirati tudi, kot bi dejal Zoran Didek, skozi raziskovanje oblikotvornosti, s piko, črto, barvo, ploskvijo in drugimi likovnimi elementi. Ta vprašanja že desetletja angažirajo tudi izraznost Hama Čavrka. Potrpežljivo se sprehaja po površinah papirja ali platna, izrazito objektno poseže v modulacijo prostora, ali pa črto išče v svetlobi projekcijskega žarka. Z različnimi mediji dosega seveda različne rezultate likovne objasnitve in jih sistematično kartografira. Na razstavi v galeriji Kocka se tokrat predstavlja s serijo slik, izvedenih v akrilni barvi na platna, in na njih za razliko od grafičnih listov veliko intenzivneje dosega ekspresivne barvne napetosti prostora v ozadju. Ta v korespondenci s primarno postavljenimi neskončnimi linijami, ki prostor geometrijsko determinirajo, dela v celoti dinamizirajo. Dinamične vizije prostora delujejo toplo in domače, znotraj njihovih struktur pa je v nekaj zadnjih delih moč slutiti strukturo arhetipskih form. Če v linijah, ki prehajajo likovno polje, zgolj slutimo neskončnost, je ta v krogih, ki so se začela pojavljati na platnih, elementarno vsebovana. Ta forma pa prostor še dodatno opredeli tudi kot telesnina. Na ta način Čavrk prikaže enigmatičnost prostora, s harmonično uravnoteženostjo med barvami in oblikami pa v gledalcu sprošča lirično ugodje in mu omogoča potovanja v neznano.
Goran Milovanović