TRI NADSTROPJA / Tre piani
Nanni Moretti / Italija, Francija / 2021 / 119 min / italijanščina / distribucija: Fivia
Razburkana pripoved o treh družinah, živečih v isti zgradbi, se dotakne tem, kot so krivda in pravica, starševska odgovornost ter neizbrisne posledice naših odločitev. Nanni Moretti se v razburkani pripovedi o treh družinah, živečih v isti zgradbi, dotakne tem, kot so krivda in pravica, starševska odgovornost ter neizbrisne posledice naših odločitev.
festivali, nagrade Cannes (tekmovalni program); Toronto
zgodba
Večstanovanjska hiša v Rimu. Lucia, ki živi v pritličju, vse bolj mučijo dvomi o tem, kaj se je v resnici zgodilo tiste noči, ko se je njegova sedemletna hčerka izgubila v parku z ostarelim sosedom. V stanovanju nad njim se Monica, ki je ravno povila deklico, bori z osamljenostjo ter stopa po tanki meji med resnico in domišljijo. Dora in Vittorio, oba sodnika, živita v najvišjem nadstropju s sinom Andreo. Neke noči se Andrea pred hišo pijan zaleti v žensko in jo ubije …
Nanni Moretti se v razburkani pripovedi o treh družinah, živečih v isti zgradbi, dotakne tem, kot so krivda in pravica, starševska odgovornost ter neizbrisne posledice naših odločitev. Film, posnet po izraelski knjižni uspešnici, je prvo režiserjevo delo, ki ne temelji na njegovi izvirni zgodbi. Svetovna premiera na festivalu v Cannesu.
iz prve roke
»Danes se veliko razpravlja o okoljski dediščini, ki jo bomo zapustili svojim otrokom, malo pa se govori o tem, kaj jim bomo zapustili v etičnem in moralnem smislu. Vsaka naša poteza, tudi v zasebnosti naših domov, ima posledice, ki bodo vplivale na prihodnje generacije. Tisto, kar zapuščamo svojim otrokom, so naša dejanja – tega se mora zavedati vsakdo izmed nas in vsi moramo prevzeti svojo odgovornost.
Tri nadstropja govorijo o naši težnji, da živimo izolirano življenje, da se odtujimo od skupnosti. Ne le da skupnosti ne vidimo več, mislimo celo, da lahko preživimo brez nje. Vendar pa nam zgodbe likov v filmu kažejo, kako zelo si vsi prizadevamo, da bi se počutili del skupnosti. Film je povabilo, da se odpremo zunanjemu svetu, ki polni naše ulice, onkraj naših domov. Le od nas je odvisno, ali se bomo spet zaprli v eno od teh treh nadstropij.«
– Nanni Moretti
»Romana nisem napisal v luči pandemije covid-19, čudovita filmska različica Nannija Morettija Tri nadstropja pa je bila posneta, zmontirana in pripravljena za distribucijo, še preden so izrazi kot lockdown, socialno distanciranje in izolacija postali del našega vsakdanjika. Pa vendar: ko sem film videl prvič, sem takoj pomislil, da je njegovo prikazovanje na festivalu v Cannesu leta 2021 prišlo ob resnično pravem času. Leto in pol, ko smo bili prisiljeni vzdrževati razdaljo, na silo ločeni od staršev in prijateljev, se je zdelo kot neskončnost. Tri nadstropja nas opomnijo, kako dragoceni in hkrati zahtevni so tesni medčloveški odnosi, naj gre za par, starše in otroke ali pa sosede. /…/ Ko se je odvrtela zaključna špica, sem pomislil: režiser, scenaristi in igralci se niso ustrašili. Pogledali so globoko v najtemnejše kotičke duše in jih razsvetlili s čarobno močjo filma. Je morda včasih bolje, da otrok prekine odnose s starši? Kako bi se ženska odzvala, če bi jo mož prisilil izbrati med njim in njunim otrokom? Kje je tanka meja med zdravo starševsko skrbjo in bolestno obsedenostjo? Kaj skrivajo sosedje za zaprtimi vrati? In kaj bi storili, če bi se v našem domu prikazala črna vrana in ne bi hotela oditi? Film na ta vprašanja ne ponuja jasnih odgovorov. Pošteno umetniško delo pravzaprav nikoli ne daje odgovorov, temveč le odpira nova vprašanja.
Pred desetimi leti sem v svojem majhnem studiu v Izraelu napisal knjigo /…/ s tremi ločenimi izpovedmi treh osamljenih grešnikov, ki so živeli v isti stavbi, a se niso zavedali trpljenja svojih sosedov. Film to osamljenost odpravi, ko življenja likov medsebojno preplete. Dovoli jim, da drug drugega ranijo in pozdravijo, da zamerijo in odpustijo. Opominja nas, da je naša sreča vedno povezana s srečo drugih. V teh težkih časih je zelo pomembno, da se tega zavedamo.«
– Eshkol Nevo
portret avtorja
Italijanski režiser Nanni Moretti se je rodil leta 1953 v Brunicu. V mladosti se je poleg filma predajal predvsem vaterpolu ter se kot militantni član zunajparlamentarne levice že zgodaj vključil v politično življenje. Leta 1976 je na super osmičko posnel svoj prvi celovečerec s pomenljivim naslovom Jaz sem samozadosten (Io sono un autarchico), v katerem se prvič pojavi Michele Apicella, avtorjev filmski alter-ego, ki ga vedno tudi sam odigra. Njegov drugi celovečerec Ecce Bombo je bil leta 1978 povabljen v tekmovalni program festivala v Cannesu. Mednarodni filmski kritiki so v Morettiju kmalu prepoznali enega najobetavnejših mladih italijanskih režiserjev. Njegova dela, katerih ironična ost je naperjena predvsem proti sodobni italijanski družbi, so prejela številne nagrade na festivalih po vsem svetu. Sladke sanje (Sogni d’oro) so na beneškem festivalu leta 1981 prejele posebno nagrado žirije, Maša je končana (La messa è finita) pa srebrnega medveda v Berlinu leta 1986. V devetdesetih letih je doživel svoj ustvarjalni vrhunec s filmom Dragi dnevnik (Caro diario, 1993), ki mu je prinesel nagrado za najboljšo režijo v Cannesu. Leta 1998 je v tekmovalnem sporedu festivala premierno predstavil April (Aprile), tri leta kasneje pa je za psihološko dramo Sinova soba (La stanza del figlio, 2001) prejel zlato palmo. V canskem tekmovalnem programu so bili prikazani tudi vsi Morettijevi naslednji igrani celovečerci: politična satira o italijanskem premieru Berlusconiju Aligator (Il caimano, 2006), Habemus Papam: imamo papeža (Habemus Papam, 2011) z Michelom Piccolijem v glavni vlogi, avtobiografsko navdahnjena Moja mama (Mia madre, 2015) ter najnovejši Tri nadstropja.
Nanni Moretti se poleg režiranja, pisanja scenarijev in igranja ukvarja tudi s produkcijo in distribucijo ter vodenjem svojega rimskega kinematografa Nuovo Sacher. V Sloveniji smo si njegove filme lahko ogledali v retrospektivi Slovenske kinoteke leta 1996, na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe ter na rednem sporedu Kinodvora.
kritike
»Prvi vtis, ki ga film Nannija Morettija zapusti gledalcu, je zbeganost. Režiser nas popelje v nenavaden svet, katerega pomen se razkriva le postopoma, zato dobro polovico filma tvegamo, da projektu nikoli ne bomo prišli do dna. Dokler se ne zavemo, da nam na videz hladni in nedostopni film, ki je na premieri [v Cannesu] požel stoječe ovacije z enajstminutnim aplavzom, z veliko pronicljivosti in iskrenosti govori o naši sedanjosti. /…/ Film, končan pred dvema letoma, je po covidu dobil nov pomen. Zdi se, da ta življenja brez življenja, te monade, živeče v limbu stanovanjskega kompleksa, s pomočjo nekakšnega časovnega kratkega stika dobijo pomen ravno skozi tisto, kar trenutno doživljamo; kot da gre za še eno morettijevsko slutnjo – čeprav bolj subtilno in univerzalno – po tistih iz Rdeče parabole (Palombella rossa) o koncu Italijanske komunistične partije ali Habemus Papam: imamo papeža o Vatikanu. /…/ Tri nadstropja so tudi film o hinavskih in ozkosrčnih moških – in Moretti še nikoli ni bil tako krut, pa tudi ne usmiljen. Kot nekakšen sodnik, veliko prizanesljivejši od tistega, ki ga igra v filmu, svojim likom odpusti, vendar jih ne oprosti. Morda pa bodo te duhove rešile nove generacije, otroci, mladi: njihovi pogledi, prisotnost, poslavljanje. Moretti hoče verjeti, da lahko dotik teh otrok odrasle zbudi iz uroka, zaradi katerega so, kot bi rekel pesnik, ‘hollow men’, votli ljudje. Moralni nauk filma so besede Margherite Buy, ki ob pogledu na stavbo, v kateri je živela, sama pri sebi tiho reče: ‘Zakaj se mi po tridesetih letih ta kraj nenadoma zdi tako žalosten? Najraje bi potrkala na vsa vrata in zaklicala: Zbudite se! Svet je vendar večji od te hiše!’«
– Emiliano Morreale, La Repubblica